Zanima nas torej tista etična praksa, ki se dogaja vmes, med filozofijo in eksistenco. Vse bolj se zdi, da živimo v zapuščenem svetu post-totalitarne dobe, ki jo je zakoličila nova, nevidna in strašljiva miselnost, ki jo odlikuje ne le sleherna odsotnost ideje, temveč surovo in nasilno prodiranje v samo jedro zgodovine. Načelni problem sodobnosti, kot ga označi Kierkegaard v svoji Literarni kritiki, ni le brezstrastnost dobe, kjer se množični človek utaplja v ravnodušju in lastni plehkosti, kjer je pozabil na lastno subjektiviteto kot resnico eksistence, temveč je vse skupaj še huje. V množični poplavi dogodkov se zdi, da se prav nič več ne dogaja.
                                                                                                                          *
Odsotnost ukvarjanja s seboj terja subjektiviteto kot eksistencialnega misleca/mislico lastnega položaja in resnice, ki se razgrinja vmes med racionalnostjo osebka in čistostjo srca nesprenevedave duše. To, na kar vsi pristajamo, je diktatura politične birokracije določenega aparata, ki kontrolira, nadzoruje ter tako upravlja izravnavano družbo. Udobje potrošniške družbe prinaša razpadanje družbenosti, kar sproža – v tej skrajni dobi nihilizma – le resentiment dolgočasja in zavisti. Toda le dejanja štejejo! Človek mora ponovno najti oz. iznajti to koncentrično točko.
                                                                                                                          *

Ko se je na prelomu 19. in 20. stoletja oblikovala mreža novih gospodarskih združevanj ponižanih in razžaljenih, je bila nova politična etika vezana na dejanja ljubezni. Prav tako to tudi velja za mladinsko duhovno-prenovitveno gibanje (revija Križ na gori), ki je to izročilo povezovanja v civilni družbi preneslo v polje razumniškega delovanja. Vpraševanje med filozofijo in eksistenco tako sproža tudi posebno dialektično silovitost, ki v napetosti navdušenja (patosa) sproža prvi zagon revolucije, ki bi še vedno lahko pomenil nenasilni bivanjski zaobrat v pluralno družbo solidarnosti in izmenjave idej, vendar če vmes ne pride do kakovostne spremembe odnosov v tisto pravičnost, ki jo Kierkegaard imenuje »ljubezen do bližnjega«, potem pride znova do izraza ne-človeško, demonsko. Svet lahko namreč spremenimo le s politiko ljubezni in medsebojne pomiritve med živečimi, kjer tudi oporečništvo posameznika terja »ponižnost« in »hvaležnost«. Toda brez izvira oikosa ni mogoče snovanje, ki bi ustvarilo okolje, kjer bi izkušnje etične prakse spodbudile prakse odgovornega državljanstva.

Iz nagovora dr. Primoža Reparja