Zanima nas torej tista etična praksa, ki se dogaja vmes, med filozofijo in eksistenco. Vse bolj se zdi, da živimo v zapuščenem svetu post-totalitarne dobe, ki jo je zakoličila nova, nevidna in strašljiva miselnost, ki jo odlikuje ne le sleherna odsotnost ideje, temveč surovo in nasilno prodiranje v samo jedro zgodovine. Načelni problem sodobnosti, kot ga označi Kierkegaard v svoji Literarni kritiki, ni le brezstrastnost dobe, kjer se množični človek utaplja v ravnodušju in lastni plehkosti, kjer je pozabil na lastno subjektiviteto kot resnico eksistence, temveč je vse skupaj še huje. V množični poplavi dogodkov se zdi, da se prav nič več ne dogaja.
                                                                                                                          *
Odsotnost ukvarjanja s seboj terja subjektiviteto kot eksistencialnega misleca/mislico lastnega položaja in resnice, ki se razgrinja vmes med racionalnostjo osebka in čistostjo srca nesprenevedave duše. To, na kar vsi pristajamo, je diktatura politične birokracije določenega aparata, ki kontrolira, nadzoruje ter tako upravlja izravnavano družbo. Udobje potrošniške družbe prinaša razpadanje družbenosti, kar sproža – v tej skrajni dobi nihilizma – le resentiment dolgočasja in zavisti. Toda le dejanja štejejo! Človek mora ponovno najti oz. iznajti to koncentrično točko.
                                                                                                                          *

Ko se je na prelomu 19. in 20. stoletja oblikovala mreža novih gospodarskih združevanj ponižanih in razžaljenih, je bila nova politična etika vezana na dejanja ljubezni. Prav tako to tudi velja za mladinsko duhovno-prenovitveno gibanje (revija Križ na gori), ki je to izročilo povezovanja v civilni družbi preneslo v polje razumniškega delovanja. Vpraševanje med filozofijo in eksistenco tako sproža tudi posebno dialektično silovitost, ki v napetosti navdušenja (patosa) sproža prvi zagon revolucije, ki bi še vedno lahko pomenil nenasilni bivanjski zaobrat v pluralno družbo solidarnosti in izmenjave idej, vendar če vmes ne pride do kakovostne spremembe odnosov v tisto pravičnost, ki jo Kierkegaard imenuje »ljubezen do bližnjega«, potem pride znova do izraza ne-človeško, demonsko. Svet lahko namreč spremenimo le s politiko ljubezni in medsebojne pomiritve med živečimi, kjer tudi oporečništvo posameznika terja »ponižnost« in »hvaležnost«. Toda brez izvira oikosa ni mogoče snovanje, ki bi ustvarilo okolje, kjer bi izkušnje etične prakse spodbudile prakse odgovornega državljanstva.

Iz nagovora dr. Primoža Reparja


Hajko focuses primarily on the philosophical reception of European existentialism (French and German) in India (in the second half of the 20th century), which is certainly not a uniform and the unambiguous one. Modern Indian philosophersfind themselves advocates of “European existentialism” (if used as a template mark) that found the “existential proximity” of two so much different cultures. We will find in the Hajko’s collection of Indian authors, which we briefly present, criticism, as an expression of the “decadent culture”. Anyway, “existentialism” has drown and is drawing a strong response in India. Nothing, death, anxiety,solitude, concern, freedom, etc. there are topics that are common to us. Affects that do not matter about where we live. If the Indian reception is far from uniform and unambiguous, however, as we get a sense of reading Hajko, this reception can have at least one consensus: S. Kierkegaard is the one who got the most response among “European existentialists” (if we include at least Heidegger, Sartre, Camus and Jaspers, Marcel and Berdyaev). And perhaps we do not have to be too guessing why, if we know that Kierkegaard has “presented himself to us” as someone “out of the way place”. Therefore, the cultural “out of the way place” will be so great and magnificent; this “does not hurt or benefit us” in the subjectivity of the philosophy of subjectivity. And perhaps this is its eternal attraction appealing to so many single individuals all over the world.


Dejan Aubreht

 

Hajko naslovka

Gre za izčrpno znanstveno monografijo, ki se svoje teme loteva skozi eksistenčno razsežnost Kierkegaardove misli ter njenim soočenjem in spopadom z mislijo nemškega filozofa Martina Heideggra ter filozofa in psihiatra Karla Jaspersa. Avtor se v tem smislu skozi “triadičen objektiv” dotika središčne točke eksistencialne misli, situacije posamičnika, ki kljub pomenljivim implikacijam za zgodovino eksistencialistične misli zajema predvsem nestanoviten odnos med posamičnim in občim – posamičnikom in skupnostjo [communitas]. Gre za živ, polemičen odnos, ki je zaznamovan s krizo, posamično ločitvijo od soljudi oziroma, še stopnjo dlje, za nadvse dvoumno konstelacijo, v katerem odtujenemu posamičniku grozi “izguba sveta”. Osredotočenje na eksistenčno razsežnost posamičnosti torej služi avtorju kot povod za vstop v polemiko med tremi velikimi predstavniki eksistencialne filozofije, njihovimi izvirnimi uvidi v pomen posamične krize za filozofsko misel in obenem kot napotilo za doseganje celostnosti – skozi odprto polemiko s samim seboj kot (tudi) svojim drugim.

naslovka milić

Aubreht zaton posameznikaV času izida Komunističnega manifesta, ki naj bi k skupni akciji prebudil brezpravne in pavperizirane proletarske množice, Kierkegaard piše »manifest posamičnika«, ki ne nagovarja človeških množic niti množice posameznikov, temveč posameznika. Kar je treba prebuditi, ni kolektivna, množična, »razredna« zavest, ampak zavest o lastni posamičnosti. In vendar: če avtor v pričujoči knjigi »komentira« ključno Kierkegaardovo kategorijo posamičnika, se pri tem dotakne številnih tem, ki so z njo povezane: uvodni obuditvi Nietzschejeve napovedi silovitega vzpona nihilizma sledi »ontologija smisla« (kot jo zastavi Jean-Luc Nancy) ter uprizoritev nenavadnega »primera Cioran«, zadnji dve poglavji nato prinašata soočenje z dvema »očetoma«: »očetom psihoanalize« (Freud) in »očetom eksistencializma« (Kierkegaard). Če sta slednja sicer podala svojo »množično psihologijo«, pa je oba zanimala predvsem singularna plat te problematike. Torej 'posameznik', pri čemer sta – vsak na svoj način – opozorila na njegov »zaton«. Zaton, ki je bil vir filozofskega navdiha praočeta vseh posameznikov: Sokrata.

pogum naslovkaZbornik, ki je pred nami, je že četrti v seriji, ki sledi vsakoletnemu dogajanju simpozijske in konferenčne narave, ki jih vselej dopolnjujejo tudi delavnice. Lanskoletno četrto redno srečanje, ki se od leta 2013 odvija vsako leto, je prineslo obilo bogatih razmišljanj na temo Pogum za dejanje. Tokrat je k razmišljanju o tej temi, ki na nek način nekako povzema dejavne premisleke preteklih let, nagovoril s svojim uvodnim prispevkom prof. dr. Štrajn.
Sledi štirinajst esejev in študij vrhunskih strokovnjakov iz osmih držav, večina izmed njih so že stari znanci naših srečevanj. Eksistencialna filozofija, ki se navdihuje zlasti iz Kierkegaardove misli, je vse večji izziv, na lanskoletni delavnici se je kazal v širokem razponu od družbene kritike, ki vselej potrebuje tudi ton polemičnosti, pa tudi samokritičnosti in odmika, pa vse do tiste sintagme, ki bi ji Kierkegaard dejal »višja norost«.
Ovesti se etičnih problemov, ki tarejo subjekta, je že napotitev k filozofiji, ki te primora k dejanju. Obenem gre seveda tudi za to, kako preseči dano situacijo, kako ustvarjalno preoblikovati svet, ki je poln zla, zmede in kaosa, v bolj človeški svet v harmoničnem dihu celote. Pogum za dejanje morda lahko premaga malodušje obupa in v gibanju svoje dejavnosti prinaša zdravilen učinek.
Upam, da bodo izbrana besedila nagovorila bralce, in morda koga tudi opogumila k lastnim dejanjem, ki vztrajno, čeprav navidezno komaj vidno, spreminjajo svet.  

repetition0001The contemporary human, the mass or herd man, “freely” accepts the (concentration) camp as his life space, bringing him only self-destruction. Whilst our subjective time is being stolen from us, the space of our concealed inwardness loses its place: it becomes “the inacceptable point” with-in the camp: the boredom of everyday and passionless routine. The destruction of the metaphysics of presence is not enough. The fundamental turn must come from the metanoia, from the in-between of blissfulness and madness. The atopos of repetition happens then perhaps on the borders of revelation, and is at the same time is not afraid to reveal itself beyond ontology as existence, which in its own changeability is unchangeable. The single individual’s original space of selfness is dispersed, yet at the same time is also conscience, the place paradoxically hidden in the polemical (and not in philosophizing with a hammer, as Levinas would moralistically reproach yet another Zarathustrian vision preserving the open ambiguity of a concrete otherness contra “lie (mass, herd, pack)”)