knjiga7Dnes už je obtížné hovořit o úloze filozofie v životě jedince či společnosti, natož pak o její úloze ve vzdáleném 19. století. Ale když jde o Sørena Kierkegaarda, je v době posedlé trhem a v hnutích uvězněných v táboře tržních konkurentů nezbytně třeba přemýšlet v duchu tohoto dánského myslitele, ať už chceme nebo ne. V opačném případě bude krásný nový svět nejen fikce, ale v hlubším smyslu, jak o tom uvažoval Huxley, se idea výroby a spotřeby zmocní člověka a vytvoří z něho stroj, který věří ve svou svobodu, ale funguje podle zákonitostí toho, co zbavuje člověka všech vlastností, které se dají shrnout pod pojem lidské důstojnosti. Při příležitosti dvou set let od narození tohoto svébytného myslitele z dálného severu nestačí organizovat vědecká setkání; jeho myšlení by mělo proniknout ke všem špičkám, které dnes rozhodují o osudu lidstva. Špičky ve společnosti, kterou by Kierkegaard často oprávněně přehlížel, tvoříme my všichni. Proto jsou jeho prorocká slova o ‘donchuanech’ nebo o ‘pruských úřednících’ víc než pouhou žádostí o nové přemýšlení ze strany všech, kteří se jakkoli starají o člověka a jeho důstojnost. Smysl následujících úvah v nejširším smyslu shrnuje Jakub Marek, jeden ze tří autorů tohoto díla: »Zkoumáme jeho dílo, abychom pochopili celek, zkoumáme jeho život, abychom pochopili jeho odkaz.« Tři znalci života a díla Sørena Kierkegaarda, již zmíněný vědec z Karlovy univerzity v Praze dr. Jakub Marek, docent Univerzity Konstantina Filozofa v Nitře dr. Roman Králik a nejvýznamnější slovinský znalec a překladatel dánského filozofa dr. Primož Repar, se pokoušejí v předložené vědecké monografii každý ze svého úhlu pohledu poukázat na sílu tohoto ‘starého’ myšlení pro dnešního, v demokracii ukolébávaného člověka. Nová oikonomia vztahů nemůže existovat bez základní hodnoty, kterou jí může dát sám sobě věrný jedinec. Nejde jen o každodenní vztahy, jde také o společnost, politiku a uspořádání světa, v němž žijeme, jak uzavírá svůj příspěvek Primož Repar: »Perspektivu praxe, která je teoreticky deklarovaná a prakticky potlačená, je třeba obrátit z onoho zoufalství v očekávání, politický program není její předpoklad, i když samozřejmě existuje možnost otevřená jako život sám, kterého se není možné zmocnit. Otázka, kdo je můj bližní, je, byť ukvapeně, určená k tomu, abychom ‘v sobě objevili bližního’, abychom se nejprve sobě ‘stali bližními’.« Právě sobě je nejtěžší být bližním, a proto místo bližního zaplňujeme všemi možnými náhražkami, které nikdy nemohou nahradit bohatství, jež skrývá jedinec.

knjiga8Abstract

Ko Goran Starčević, zastavlja vprašanje o nalogi mišljenja v ustrojenem svetu, si to nalogo seveda zastavlja sam, zastavlja jo samemu sebi, kot tistemu, ki premišljuje filozofsko, pa tudi bralcu seveda, saj pisec nikogar ne izvzame. Ko odpira vprašanje komunikacije brez ekonomiziranja in etike brez normiranja, se postavlja v bran temeljne človečnosti, ki je danes deteritorializirana. Razpršena, razcepljena. Raztresena kot drobni pesek po puščavi, dokler ga ne zavrtinči. A se na ta način lahko tudi gverilsko skriva. Reakcija na to sproži vključevanje, ki je brezpogojno, analogijsko negativ tistemu »izključevanju iz shodnice«. Zaobjame vse, ni pripadniška, ne sprejema samo »kroga«, terja temeljno novo etiko, ki bo eksistencialna in se upira vsej tradiciji, kljub temeljnemu izročilu, iz katerega se napaja. Starčević pravi: »Zato se Aristotelova etika kot politika prijateljstva poraja v obliki svojevrstne teorije ter pristajanja na zgodovinsko resničnost demokratičnega polisa; v ontoloških predpostavkah izhaja iz ideje množice in kontingence, namreč skupnosti, urejene na podlagi modela enakopravnega odnosa med 'dobrimi in med seboj podobnimi v kreposti'. Vendar ostaja ta etika izključujoča, saj ne zaobjame tistih, ki niso včlenjeni v krog ali ethos prijateljstva. Njeno mejo določa ravno to, da je zamišljena kot gola protiutež Platonovemu oktroiranju ideje skupnega dobrega. Če je Platonova filozofija človeka kot posameznika povsem podredila normativizmu in splošnosti, se Aristotelova filozofija ni znala in niti mogla sklicevati na univerzalne pravice človeka kot državljana.« Človek je oseba in državljan. V obeh poljih se mora naučiti znati postaviti zase. Da bi lahko postal odgovoren posameznik v družbenem prepletu odnosov, ne sme pobegniti pred sabo in ne sme dopustiti, da bi mu bil odvzet njegov subjektivni čas. Kierkegaardov sodobni nomad, današnji Abraham, je subjektivni mislec, ki dvomi tako globoko, da strast tega dvoma prevrta njegovo osebnost, da vse globlje prepoznava skrivnostno paradoksalnost lastne eksistence.

knjiga6ABSTRACT


A new oiconomy of relationships has to have as its basis the actualized self. And philosophizing after Kierkegaard means helping to reveal and  understand the boundary of existence that is implied by presupposing love in the other, or to accept as a possibility an incommunicable suffering connected with standing alone or above the universal.

Keywords: new oiconomy of relationships, actualized self, Kierkegaard, individual, universal

knjiga5Danes je že tako težko govoriti o vlogi filozofije v življenju posameznika ali družbe, kaj šele o tisti iz daljnega devetnajstega stoletja. A ko gre za Sørena Kierkegaarda, je v času, obsedenem s trgom, ali nič kaj bolje v gibanjih, ujetih v taboru tržnih nasprotnikov, nujno treba razmišljati v duhu tega danskega misleca, če to hočemo ali ne. V nasprotnem primeru bo novi krasni svet ne le fikcija, ampak bo v še globljem smislu, kot si je to zamislil Huxley, ideja proizvodnje in potrošnje prevzela človeka in iz njega naredila stroj, ki celo verjame v svojo svobodo, deluje pa po zakonitosti tega, kar odvzame vse, čemur bi pripisovali pri polni treznosti dostojanstvo človeka. Ob dvestoletnici rojstva tega samosvojega misleca z daljnega severa ni dovolj prirejati znanstvena srečanja, njegova misel bi morala prodreti v vse vrhove, ki danes odločajo o usodi človeštva. Vrhove pa v družbi, ki bi jo Kierkegaard pogosto upravičeno preziral, oblikujemo vsi mi. Zato so njegove preroške besede o ‘don Juanih’ ali o ‘pruskih uradnikih’ bolj kot neko priporočilo zahteva po novem premisleku vseh, ki jim je kaj mar za človeka in njegovo dostojanstvo. Namen treh pričujočih razprav v najširšem smislu povzema Jakub Marek, eden izmed treh avtorjev pričujočega dela: »Proučujemo njegovo delo, da bi razumeli celoto, proučujemo njegovo življenje, da bi razumeli njegovo sporočilo.« Trije dobri poznavalci del in življenja Sørena Kierkegaarda, že omenjeni profesor s Karlove univerze v Pragi dr. Jakub Marek, profesor z Univerze Konstantina Filozofa iz Nitre na Slovaškem dr. Roman Králik in naš najboljši poznavalec in prevajalec danskega filozofa dr. Primož Repar, poskušajo vsak s svojega vidika pokazati na moč te ‘stare’ misli za sodobnega, v demokraciji uspavanega posameznika. Nova oikonomia odnosov ne more brez temeljne vrednosti, ki jo lahko da samo sebi zvest posamičnik. Ne gre le za vsakdanje odnose, gre tudi za družbo, za politiko, ureditev sveta, v katerem živimo, kot zaključuje svoj prispevek Primož Repar: »Perspektivo prakse, ki je teoretično deklarirana in praktično potlačena, je treba obrniti iz tega obupa v pričakovanje, politični program pa ni njena predpostavka, čeprav seveda ostaja odprta možnost, kot življenje samo, ki se ga ni mogoče polastiti.

knjiga4Ko Goran Starčević, zastavlja vprašanje o nalogi mišljenja v ustrojenem svetu, si to nalogo seveda zastavlja sam, zastavlja jo samemu sebi, kot tistemu, ki premišljuje filozofsko, pa tudi bralcu seveda, saj pisec nikogar ne izvzame. Ko odpira vprašanje komunikacije brez ekonomiziranja in etike brez normiranja, se postavlja v bran temeljne človečnosti, ki je danes deteritorializirana. Razpršena, razcepljena. Raztresena kot drobni pesek po puščavi, dokler ga ne zavrtinči. A se na ta način lahko tudi gverilsko skriva. Reakcija na to sproži vključevanje, ki je brezpogojno, analogijsko negativ tistemu »izključevanju iz shodnice«. Zaobjame vse, ni pripadniška, ne sprejema samo »kroga«, terja temeljno novo etiko, ki bo eksistencialna in se upira vsej tradiciji, kljub temeljnemu izročilu, iz katerega se napaja. Starčević pravi: »Zato se Aristotelova etika kot politika prijateljstva poraja v obliki svojevrstne teorije ter pristajanja na zgodovinsko resničnost demokratičnega polisa; v ontoloških predpostavkah izhaja iz ideje množice in kontingence, namreč skupnosti, urejene na podlagi modela enakopravnega odnosa med 'dobrimi in med seboj podobnimi v kreposti'. Vendar ostaja ta etika izključujoča, saj ne zaobjame tistih, ki niso včlenjeni v krog ali ethos prijateljstva. Njeno mejo določa ravno to, da je zamišljena kot gola protiutež Platonovemu oktroiranju ideje skupnega dobrega. Če je Platonova filozofija človeka kot posameznika povsem podredila normativizmu in splošnosti, se Aristotelova filozofija ni znala in niti mogla sklicevati na univerzalne pravice človeka kot državljana.« Človek je oseba in državljan. V obeh poljih se mora naučiti znati postaviti zase. Da bi lahko postal odgovoren posameznik v družbenem prepletu odnosov, ne sme pobegniti pred sabo in ne sme dopustiti, da bi mu bil odvzet njegov subjektivni čas. Kierkegaardov sodobni nomad, današnji Abraham, je subjektivni mislec, ki dvomi tako globoko, da strast tega dvoma prevrta njegovo osebnost, da vse globlje prepoznava skrivnostno paradoksalnost lastne eksistence.

knjiga3COMPTE RENDU

 

La question centrale du livre oscille entre le geste et le pathos au sens d’une allocution. L’oeuvredérive de la situation concrčte de notre temps. Il s’agit d’un engagement, exigé par le choix existentiel fondamental de l’individu dans l’esprit de la nouvelle oeconomie des relations et de la question du proche dans le retour existentiel. Ici, l’oeuvre se réfčre ŕ la définition de révolution existentielle, donnée par Václav Havel.

 

Mots-clés : geste, pathos, makoto, distance, nouvelle oeconomie, proche, révolution existentielle