POVZETKI PRISPEVKOV

9. mednarodni filozofski simpozij Miklavža Ocepka

 

Podaljšano apokaliptično 20. stoletje se končuje, kako spodbuditi posameznika k bivanjskemu zaobratu v novo oikonomijo odnosov?

 

V sodelovanju s Cankarjevim domom in Ustvarjalnim centrom Krušče.

Krušče in Ljubljana, 9. – 16. junij 2023

 

Paula Arizpe (MX): O nezmožnosti ne biti Pascalianec

Dela Blaisa Pascala služijo kot vir inspiracije odkar so bila prvič zapisana. Zanimivo dejstvo je, da se Pascal ni strinjal z Descartesovo delitvijo med res cogitans in res extensa, kljub temu da je ravno njegovo življenje izražalo to dihotomijo. V prispevku želim prikazati:

1. estetiko pragmatičnosti Pascalovih del;
2. globino Pascalove duhovne refleksije;
3. gordijski vozel med res cogitans in res extensa v Arrowem teoremu;
4. prevlado dobrega življenja in njegovih odvečnih koristi.

Damir Barbarić (CRO): Moderno barbarstvo

V kratkem prispevku bom poskušal prikazati razmišljanja Eugena Finka o duhovnem stanju sodobnosti kot prispevek k še premalo izpeljani obči in načelni razpravi o “problemu nihilizma”. Bistvena določila današnjega časa lahko razumemo kot trojno vzporedna: 1. Predzgodovinsko stanje človeštva; 2. obdobje grškega življenja in 3. čas pričetka novega veka. Povezujoča nit navedenih obdobij je osvoboditev človekovega duha od prvotnega, z religijo pogojene zaprtosti in v usodo vpetega naravnega življenja ter postopno napredovanje zavedanja o lastni svobodi, vse do sodobnega temeljnega stališča o absolutni vsemogočnosti tehnike, katero vodi prepričanje, da človek lahko in mora zgraditi ter ustvariti vse, kar se mu zdi mogoče. V tem prepričanju Fink spozna usodno prevzetnost, ki ima za svoj rezultat sesutje svobode in vodi v opustošenje duha in življenja. Možnost svojevrstnega izhoda iz zaprtega kroga neprenehnega naraščanja tehnične moči Fink najde v preudarni zmernosti svobode, ki jo skuša priklicati z omembo duhovne ustvarjalnosti glasbenega človeka zgodnjega grškega obdobja.

Stanislava Chrobáková Repar (SK/SLO): Zemljevidi in pokrajine kulturnega udejstvovanja: KUD Apokalipsa v Sloveniji – 30. obletnica podarjanja sebe same/ga

V svojem prispevku, ki bo sestavljen iz dveh delov (1. Zemljevidi in 2. Pokrajine) se bom potrudila slovensko javnost spomniti na to, da ni vse zlato, kar se blišči – in obratno: tudi tisto, kar pogreša blišč, je lahko »zlato«. Predstavlja bogastvo, ki bi ga celo pomilostil luciden Srečko Kosovel: izvzel iz svoje zlato-gnojne uravnilovke. Skupaj s tridesetletnico Josefino K. bom pokazala, da se je mačehovski odnos zoper (neodvisne) kulture, a tudi znotraj nje same razpasel do takšne mere, da je pripeljal do civilizacijskega absurda: pogublja nas tisto, kar nas opredeljuje. Duhovno siromašenje ne le da ogroža demokratske temelje sodobne družbe, kar gotovo ne velja samo za slovenske razmere, temveč spodsekava vsakega in vse, kar še stoji (in ne teče – recimo kot denar). Postregla bom s celotnim spiskom podatkov, a tudi s kulturološkimi komentarji in z miselnimi izpeljavami, svojimi in drugih, ki bi danes morale priti v ospredje tega sveta; če ne politično obvezno, potem vsaj družbeno dialoško, saj so se etos, resničnost, lepota in prihodnost tega sveta iztirili ravno zaradi kulturne pomanjkljivosti človekovih, vedno bolj daljnosežnih dejanj in odločitev. Osnovno vprašanje, ki si ga skupaj moramo zastaviti, se glasi: Kvalitativni preskok – da, ampak v katero smer? Ali bo kierkegaardovsko strastna zavzetost peščice kulturnikov in mislecev dovolj, da rešimo življenje na modrem planetu?

Montse Crespín Perales (ESP): Točka izginotja etike samouresničevanja: Ponovna ocena

V svojem članku »From Seeing to Acting. Rethinking Nishida's Practical Philosophy« (2009),[2] Ker je temu tako, bi nam Nishidova definicija tega, kar predstavlja jaz, pomagala razumeti etične in politične koncepte, ki izhajajo iz nje.

Predlagam raziskavo o tem, kako se nekatere intrinzične težave, ki so del Nishidine epistemologije, prenesejo na njegovo etično in politično stališče. Njegova stališča o zavesti in subjektiviteti, objektivnosti in svetu (v resnici elementih »modernosti« — subjektu, svetu in reprezentaciji —) so tesno povezana z vozličastim neodgovorjenim vprašanjem, ki presega Nishido, vendar ga povezuje z motečo možnostjo etika samouresničevanja. Zakaj etika samouresničitve odpira pot za filozofsko utemeljitev nevarnega prehoda v podreditev posameznika in izginotja njegove singularnosti (njegovega dostojanstva) v zunajzgodovinski sistem, v monistično celoto (naj bo to narod, rasa, Razred itd.), ki izbriše Drugega?

Ključne besede: sebstvo, epistemologija, etika, etika samorealizacije, monizem, Nishida Kitarō (1870-1945)

                                

Thomas Diesner (GER): Po apokalipsi ali vrnitev represije

Kako bi bil po apokalipski možen nov začetek, kako iti naprej, ko se je razkrilo nezaslišano, ko je razpoka pretrgala tok časa? Za Adorna je bil poskus dojemanja neizrekljivosti groze druge svetovne vojne nekaj barbarskega, zločinskega – zaradi česar je Auschwitz postal tudi neizbrez simbol v poeziji. Todesfuge Paula Celana pa je pričevanje o travmi, o boju za jezik, za pisatelje skupine 47 pa je razpoka zahtevala tudi izvirno dejanje ustvarjanja, prenovo intelektualnega življenja. Drugi so videli črto, mejo, katere prehod je bil nakazan že prej in v drugih kontekstih. Travma so bili že jekleni viharji prve svetovne vojne; druga svetovna vojna je šele razkrila grozo, ki je šele prihajala. Je bil Hitler le predhodnik (Amery)? Iz Waldganga in Holzwegeja so izhajale konservativne interpretacije svojega časa in biti Ernsta Jüngerja ali Martina Heideggerja. Kje drugje je svoboda, je življenje, se sprašuje Jünger, omenjajoč neurejenost, divjino?

Heidegger je zdaj del filozofskega mainstreama; ali to priča o moči njegovega žargona ali je znak poglobljenosti? Jüngerja zlorabljajo kot prednika nove desnice. Fascinantno, za oba je bil levi in ​​desni sprejem. Tako se moramo danes znova vprašati, ali obstaja intelektualna zahteva ali zapeljiva moč in ali je razkol, ki ga je naredil diktum o drugem, privedel do potlačitve, ki se zdaj vrača. Lacan govori o političnem kot o nezavednem. Rad bi upošteval ta namig in raziskal boj za jezik v prisotnosti travmatične izkušnje. Vprašanje vrnitve potlačenih skuša razkriti motive razmišljanja, ki bi lahko, če ostanejo neprepoznani, spremenili tisto po v pred apokalipso.

Jelena Djurić (RS): Imaginacija kot sredstvo eksistencialnega obrata

Kulturna in ideološka praznina dobe globalne modernizacije prinaša izziv z motivacijskimi problemi, ki prežemajo izoblikovanje človeške identitete. Vseprisotne motive človeške psihe, ki jih inducirajo arhetipi kot oblike kolektivnega nezavednega, so v primerjalnem verstvu obravnavali kot kategorije domišljije. V tem smislu je domišljija sredstvo eksistencialnega obrata, tako kot je neuspeh domišljije vzrok za demonski obup ter občutke čustvene in duhovne izolacije. Izolacija je vzrok za različne krize, ki zajamejo posameznike in družbe ter se razširijo na celotno okolje. Zdravljenje zahteva predstavljanje izhoda, ki lahko vsebuje prostor za upanje.

Ključne besede: imaginacija, arhetipi, upanje, eksistencialni obrat

Jan Frei (CZ): “Resnično človeško življenje” pri Patočki

Ena ponavljajočih se tem Patočkove filozofije je “resnično človeško življenje”. V prispevku želim predstaviti in povezati mnogotere pojme, ki jih Patočka uporablja pri opisovanju tovrstnega življenja. Želim tudi pokazati, da ta miselna plast Patočke predstavlja del tradicije, ki sega vse do Kierkegaarda, Pascala, Sv. Avguština in Sv. Pavla.

Milosav Gudović (SLO): Med stavo in upanjem. Oris Pascalove antropologije

Filozofskega portreta Blaisa Pascala ne moremo pravilno orisati, ne da bi se spomnili njegovega slovitega »dokaza« obstoja Boga na podlagi stave. Gre za opustitev klasičnega vzorca filozofske teologije in prepuščanje »igralski« misli. Ta igra ni zgolj miselna vaja, saj implicira eksistencialni vložek. Na prvi pogled se morda zdi, da je Pascal podlegel utilitaristični logiki, vendar je ta vtis napačen. V tem bi morali iskati ironično potezo Pascalove filozofije. Tisti, ki stavi na Boga, namreč ne računa na določen dobiček. Deus ex sponsionis dejansko potrjuje prvenstvo negotovosti. Poudarek je torej na sami »igri«, na srečanju ​končnega človeka z živim, ​​neskončnim Bogom. Vsako miselno iskanje gotovega spoznanja je a priori vključeno v ne-racionalni red, kjer vladajo popolnoma druga pravila. Zato lahko motiv stave v Pascalovi (te)antropologiji beremo kot literarno krinko za ontološki decizionizem. Ko igralec stavi na Boga, se pravzaprav svobodno odloči sprejeti igro, čeprav o njenem končnem izidu ne odloča. Namesto razumske moči dokazov Pascal poudarja moč upanja, s katerim se »srce« odziva na prevladujočo negotovost v redu milosti.

Ključne besede: Pascal, Blaise (1623–1662), človek, Bog, religiozna antropologija, stava, upanje, milost

Jasna Koteska (MK): Hörkappe: Travma in apokalipsa v delih Kierkegaarda in Freuda

Članek analizira odnos do travme in apokalipse v delih Sørena Kierkegaarda in Sigmunda Freuda.

Freud je izumil medicinski sleng za ego in ga poimenoval "Hörkappe", kar pomeni "slušna lobanja". Freud je o travmi govoril kot o »akustičnem zavedanju«, svoj model psihičnega aparata pa je zgradil na podlagi slušnih refleksij. Za Freuda je spomin na travmo veliko bolj besedni ostanek in veliko manj vizualen. Podobno za Kierkegaarda travma ni povezana samo s psiho, ampak tudi s telesom, telo pa je vir trpljenja. Tako kot pri Freudu je tudi za Kierkegaarda travma povezana s sluhom in zvočnim zavedanjem, trpljenje pa s sluhom, saj je v travmi »Bog tiho«.

V svojem Ponavljanju (1843) Kierkegaard pojasnjuje, kako jezik kroži okoli dogodkov travme in apokalipse. Tako za Kierkegaarda kot za Freuda obstajata travma in apokalipsa zunaj jezika. Travma preoblikuje jezikovne in akustične okvire, v katere je nekdo vgrajen. Kierkegaard je travmatičnega posameznika videl kot nekoga, ki ne more ostati znotraj estetskih in etičnih zahtev jezika. Podobno Freud v svojih Študijah o histeriji (1895) pravi, da se ljudje spomnimo le zvoka travme, manj pa videza prizora, ki je bil travmatizirajoč, zato travme ne morejo razložiti z jezikovnimi termini. Freud je v svojih pismih Wilhelmu Fliessu pogosto uporabljal metaforo, da je zdravljenje bolnika kot spreten glasbenik, ki igra na psiho, zato je Freud postavil psihoanalizo kot psihološki imperij ušesa. Za Kierkegaarda travma okoli sebe generira različne diskurze, travma in apokalipsa pa sta topološki luknji, ki ju ni mogoče razložiti ali preseči le z jezikovnimi sredstvi.

Peter Kondrla (SK): Sprememba in ponovljanje onkraj metafizike

Članek temelji na vprašanju znanstvenega simpozija: kako doseči spremembo življenjskega sloga ob koncu dolgotrajnega apokaliptičnega stoletja. V predavanju je zastavljenih nekaj odprtih vprašanj. Poznavanje cilja je predpogoj za ciljno usmerjene spremembe. Sprašujemo se, ali vemo, kaj je namen eksistencialnega obrata in ali poznamo smisel obstoja, ki bi si ga lahko postavili za cilj. Na izbranih primerih (tudi iz filozofskega razmišljanja) pokaže, da sprememba ni korenita sprememba cilja potovanja, temveč trajna korekcija vektorjev, ki vodijo k cilju. Cilj je vrednota, h kateri nas usmeri vrednotna naravnanost. Korekcija vrednotnih orientacij ne temelji na predhodnem racionalnem ustvarjanju ideala, sprememba vrednostnih orientacij je reakcija na spremenjene razmere v okolju in razvoj znanja in izkušenj s tem okoljem.

Nina Petek (SLO): Filozofija samote: strategije osmišljanja bivanja v budizmu

Večina filozofsko-religijskih tradicij v Indiji je zaznamovana z notranjo napetostjo, ki izhaja iz različnih načinov vzpostavljanja razmerja in harmonije med minljivim in večnim. Ta napetost pa je hkrati integralni element človekovega bivanja, ki korenini v prepletu dveh dimenzij njegove eksistence, razpete med materijo in duhom: človek je družbeno bitje, tesno vpeto v raznolike segmente svetnega dogajanja, hkrati pa tudi duhovno bitje, ki se v stremljenju za višjimi dognanji in uvidi, ki presegajo materialno, spogleduje z bivanjem v samoti. Različne filozofske šole in religijski sistemi v Indiji so oblikovali svoj lasten, unikaten »repertoar« samotnih načinov bivanja in z njimi povezanih kontemplativnih praks, pri čemer se pričujoči prispevek osredotoča na osvetlitev pojmovanja nekaterih izrazov samote v zgodnjem indijskem budizmu theravāda ter načinov bivanja, praks in filozofskih diskurzov v nadaljnjem razvoju budizma s poudarkom na šoli tibetanskega budizma kagyu.

Ključne besede: samota, budizem, kontemplacija, theravāda, kagyu

Milan Petkanič (SK): Kaj je človek v neskončnem? O eksistencialni antropologiji Blaisa Pascala

Zamenjava geocentričnega pogleda na svet s heliocentričnim v dobi renesanse je bil epohalen dogodek, ki je odprl mnoga nova obzorja. Po drugi strani pa je nov pogled na svet, ki je ljudem vzel iluzijo, da živijo v središču vesolja, gotovo močno razburkal in zamajal samozavest nastajajočega sodobnega človeka. Sprememba paradigme sveta je sčasoma pripeljala do tega, da je treba na novo postaviti vprašanje človeka. To je na izviren način poskusil sijajni francoski znanstvenik in religiozni mislec Blaise Pascal v 17. stoletju. Pascal, ki je sam čutil vrtoglavico eksistencialne tesnobe iz "večne tišine neskončnih prostorov", si je zastavil temeljno vprašanje "kaj je človek v neskončnosti?" Njegovo vprašanje je bilo izrečeno s polno resnostjo in poudarkom na pomenu človekovega bivanja. Prav ta nujnost, s katero se Pascal sprašuje o smislu človeškega obstoja, ga dela za sodobnega misleca in enega pomembnih predhodnikov eksistencializma. Prav to eksistencialno razsežnost Pascalove antropologije lahko štejemo za ključni trenutek, zaradi katerega Pascalova dediščina še vedno živi. In to je tudi razlog, da sem se v svojem predavanju odločil osredotočiti in poudariti ta eksistencialni značaj Pascalovega nauka o človeku.

Primož Repar (SLO): Politika ljubezni: Nova oikonomija odnosov

Ta prispevek izhaja iz Kierkegaardove kritike družbene strukture modernosti, katere bistvo je izguba duha, česar se doba ne zaveda. Ta erozija in izguba prvotne oikonomije skupnosti vodi v brutalnost in pošastno utvaro, prevlado demonskega. Potrebna je eksistencialna usmeritev k novi oikonomiji odnosov, saj je sodobni človek odtujen od sebe in drugega zaradi izgube duha. Kierkegaard v Dejanjih ljubezni prikazuje tudi epistemološko prednost ljubezni, upanja in vere. Spraševanje o daru (Derrida, Marion) in skrb za dušo (Patočka) dopolnjujeta začetke nove etike, etiko osebne odgovornosti ljubezni do samoodrekanja, etiko sobivanja vsega živega. Zato je ultimativna filozofska zahteva ponovno osvojiti sokratsko, da bi zmogli izumiti novo politiko ljubezni kot solidarnost pretresenih posamičnikov.

Ključne besede: Kierkegaard, izguba duha, politika ljubezni, oikonomija, solidarnost pretresenih

Andrzej Słowikowski (POL): Dialektika krščanske politike: Kierkegaardovsko-Maritainski model

Ta prispevek nakazuje, da bi lahko problem vpletenosti krščanstva v svet politike opisali v obliki dialektike krščanske politike. To pomeni, da čeprav je transcendentno bistvo krščanstva apolitično, prisotnost krščanskega sporočila v imanentnem svetu vedno prinaša politične posledice in krščanstvo kot del političnega življenja. Ta dialektika je predstavljena s sklicevanjem na misel dveh ključnih sodobnih krščanskih mislecev: Sørena Kierkegaarda (1813-1855) in Jacquesa Maritaina (1882-1973). Oba sta prepoznala dialektično napetost, ki je lastna krščanstvu, vendar sta oba našla različne rešitve tega problema. Medtem ko Kierkegaard zanika krščanstvu kakršno koli možnost politične vpletenosti, Maritain nasprotno sklepa, da je taka vpletenost nujna za pravi krščanski obstoj v svetu. Naloga tega prispevka je, da na podlagi njihovih premislekov najde tretjo, pozitivno rešitev te dialektike krščanske politike – model, ki bi pokazal, kako bi elemente krščanskega ideala (transcendence) lahko prenesli v časni svet (imanenco) na način, da bi slednjega moralno izboljšali brez ponarejanja.

Malwina A. Tkacz (POL): Ali je apokalipsa nujno katastrofa? Kriza, človekovo stanje in kuga v filozofiji S. Kierkegaarda

Filozofija eksistence obravnava življenje: individualno človeško eksistenco kot predmet raziskovanja in izhodišče filozofske analize. Za predstavnike tega trenda osebna in subjektivna stanja postanejo osnova za filozofiranje.

Pandemijo lahko razumemo tudi kot pojav, ki vpliva na posamezno sfero človeka – kot pojav, ki vpliva na stanje človeka, kot krizo, katere koncept je vedno prisoten v delih S. Kierkegaarda, A. Camusa, J. .-P. Sartre in mnogih drugih.

S. Kierkegaard je pisal v času velikega preobrata – preureditve Evrope po napoleonskih vojnah, vzponu nacionalizma, rasti buržoazije in njihovega vpliva. Kako razume krizo? Ali je to nujen pogoj ali gre za negativen pojav? Se ji je mogoče izogniti?

Prispevek želi analizirati pandemijo z vidika filozofije obstoja S. Kierkegaarda, se sklicevati na različne poglede na koncept krize in opredeliti koherentno vizijo pandemije kot kulturnega in eksistencialnega pojava, ki vpliva tudi na človeško stanje.

Luka Trebežnik (SLO):Pascalovo logično krščanstvo med predmodernim in postmodernim pojmovanjem dejanj vere

Prispevek bo preučil logični značaj krščanstva, kot ga je v svojih zapiskih skonstruiral Blaise Pascal. Kot takšen bo njegov nazor postavljen v dolgo serijo racionalnih argumentov za vero, dokazov Boga in drugega apologetskega mišljenja. S tem bomo odprli ključno vprašanje konstelacij znotraj razmerja med vero in razumom, s tem pa tudi vprašanje o samih temeljih racionalnosti, primernosti matematične metode za teološke debate. Pascalova verska izkušnja, ki jo obeleži v Spominku, priča o nezadostnosti geometričnega uma, po drugi strani pa drugi fragmenti izkazujejo izredno razumsko samozavest na področju verskih resnic. Blaise Pascal predstavlja enega izmed najpomembnejših primerov strukture odnosa med vero in razumom, saj se zdi, da oba eksistencialna načina nanašanja na stvarnost prižene do svojega roba, kljub temu pa se iz njegovih dokaj izpovednih besedil dozdeva, da pri njemu to razmerje doseže nekakšno ravnovesje.

Ključne besede: Blaise Pascal, apologetika, eksistencializem, fideizem, teodiceja

Andrej Ule (SLO): O apokaliptičnih grožnjah

Razpravljam o apokaliptičnih grožnjah človeštvu in zagovarjam tezo, da je resnična apokaliptična grožnja človeku v zoževanju človeškega življenja na golo preživetje brez duhovne perspektive in ne v zunanjih nevarnostih človeškemu obstoju. Tovrstno zoževanje človeškega življenja namreč ni le človeški življenjski problem, temveč pomeni tudi neke vrste „razočaranja” narave nad človekom in iskanje morebitnih razvojnih poti mimo njega. Menim, da je osnovni način, kako se izogniti tej grožnji odpiranje v duhovno resničnost življenja. Odpiranje v duhovno resničnost življenja vsebuje negovanje izvorne človečnosti kot etične in duhovne naravnanosti. Človečnost kot etična in duhovna naravnanost je eksistencialni ali duhovni izraz človeške univerzalne odnosnosti in žive sobitnosti, tj. sposobnosti, da človek v vsem, s čemer je v odnosu, najde sebe in v sebi najde vse. Odpiranje človeka v duhovno resničnost življenja ne uči le nas, ljudi, kako lahko presežemo zoževanje in eksistencialno praznjenje svojega življenja, temveč »uči« tudi naravo in duha, da je in kako je vredno biti človek, in da so bitja, ki to vrednoto tudi uresničujejo, daje nam tudi upanje, da se izognemo apokaliptični grožnji človeku.

Franci Zore (SLO): Kaj pomeni spoznati samega sebe

Na več mestih se v antiki pojavlja zahteva po samospoznavanju kot temelju filozofiranja. Na določeni ravni to pomeni poskus odgovora na legitimno izhodiščno vprašanje »kaj je človek«, kajti šele iz tega lahko izhajajo razmisleki o svetu in skupnosti, v katerih človek živi. Toda če gre tu za »teoretski« moment filozofiranja, se pokaže, da je še bolj pomemben »praktični« vidik, saj filozofija že od svojih začetkov pomeni predvsem spremembo življenja filozofirajočega posameznika. S tega vidika pa samospoznavanje pomeni vprašanje, kaj ali kdo je konkretno filozofirajoči, torej kakšen je on sam, kakšna je njegova drža in njegov značaj, kar pomembno vpliva na posameznikove odločitve in izbire tudi v »teoriji«, še bolj pa v »praksi«.

Ključne besede: samospoznanje, antična filozofija, teorija, praksa

 

---

[2]Berlin, I. (1971), [1958] “Two concepts of liberty”, v Four Essays on Liberty. London, Oxford, New York: Oxford University Press, str. 134.