V začetku marca sem bil kot direktor Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard Ljubljana (SRISK Ljubljana) povabljen na slavnostne dogodke na Univerzi Konstantina Filozofa v Nitri na Slovaškem, kjer so podelili častni naziv Doctor honoris causa prof. dr. Abrahimu H. Khanu.
Na tem mestu želim samo osvetliti nekaj poudarkov, ki se tičejo vloge prof. Khana za slovenski akademski in duhovni prostor. Sam sem bil kot raziskovalec Kierkegaardove misli dokaj osamljen v Sloveniji, vse do trenutka, ko smo se pri Apokalipsi odločili, da bomo s Simpozijem Miklavža Ocepka leta 2013 počastili dvestoto obletnico rojstva Soerena Kierkegaarda, praočeta eksistencializma, in nasploh enega najbolj inspirativnih mislecev za našo sodobnost, na številnih področjih od filozofije do teologije. Res je, da sem na to zamisel prišel že kakih dvajset let prej, in res je, da je samo dogajanje okrog Apokalipse ter njenega mednarodnega dogajanja – zlasti okrog Revije v reviji, ter filozofskih simpozijev, ki so se začeli leta 2007, vodilo k temu, kar se je začelo dogajati leta 2013, pa vendar. -
Kako leto in pol pred tem dogodkom sem se srečal s prof. Romanom Králikom v Nitri, da bi mi pomagal s kontakti Kierkegaardovih strokovnjakov, zlasti na Slovaškem, pa tudi širše. Prek njega sem prišel v stik s prof. Khanom, ki se je kasneje simpozija tudi udeležil, pred tem pa že nekako sodeloval pri sami pripravi. Tu se je začelo tudi plodno sodelovanje s Kierkegaardovim inštitutom v Nitri, ki mu je predhodil sporazum med Apokalipso in UKF Univerze Konstantina Filozofa v NItri.

Na simpozij leta 2013, ki je potekal kar 8 dni, je prof. Khan prišel tretjega dne, prav pred popoldanskimi predavanji, kjer sem začenjal jaz z svojim predavanjem o Eksistencialni revoluciji. Bil je, zlasti v Škocjanskem delu, vnet sogovornik, kritik, mentor in še marsikaj. Vzel si je čas in ostal še nekaj dni po simpoziju, ravno prav, da je podprl mojo zamisel o Kierkegaardovemu inštitutu v Ljubljani. S svojim vplivom, stiki in znanjem je za novi inštitut pridobil številne znamenite strokovnjake za Kierkegaarda. Tudi je podprl mojo zamisel Inštituta, ki bi bil interdisciplinaren in dialoški tudi s svojimi »samoupravnimi kreativnimi celicami« oziroma sekcijami v treh krogih. Vse to pa so stvari, ki nas tudi osebno zavezujejo k ustrezni odgovornosti. Inštitut smo ustanovili tako rekoč nemudoma po tem simpoziju.
Od leta 2013 je naše sodelovanje trdno in stalno spodbujajoče, lani smo ga nadgradili tudi kot sozaložniki nove monografske podzbirke v angleškem jeziku, kjer sta za začetek izšli dve knjigi v sozaložništvu Kierkegaardovega centra v Torontu, ki ga vodi prof. Khan, ter našega ljubljanskega inštituta v sodelovanju s KUD Apokalipsa. Prof. Khan vsako leto kljub številnim obveznostim rad pride v Slovenijo, ne le da bi prispeval k sinergiji samih dogajanj na konferencah in delavnicah, temveč tudi zato, da s svojimi izkušnjami prispeva k zorenju dela Inštituta, ki je še vedno nevladna organizacija. Ampak … to je že druga zgodba.
Ob slovesnem dogodku v Nitri na Slovaškem, naj tako še enkrat čestitam tako slavljencu, kot vsem tistim, ki so pripravili ta odličen dogodek.

Abrahim Habibulla Khan - ŽIVLJENJEPIS

je profesor in skrbnik študijskega programa na Bogoslovni fakulteti in Torontski univerzi. Deluje tudi v univerzitetnem Centru za študij religije, pa tudi zunanji sodelavec Centra za etiko in Centra za bioetiko. Njegove pedagoške in raziskovalne teme zajemajo mišljenje S. Kierkegaarda, medkulturne in primerjalne religijske študije, razmerje med znanostjo in religijo, religijo in mednarodno diplomacijo in filozofijo religije.
Rodil se je 13. aprila 1943 v Gvajani (bivša Britanska Gvajana) v Južni Ameriki, od koder je v letu 1962 odšel za univerzitetnim izobraževanjem v ZDA. Abrahim Habibulla Khan je dosegel visokošolski diplomi iz fizike na Howardovi univerzi, s teologije pa na Yalovi univerzi. Študij je nadaljeval leta 1968 na Inštitutu za islamske študije na McGillovi univerzi v Kanadi. Magistrsko delo je posvetil vprašanju svobodne izbire Al-Aš'arija in Luthra. Leta 1973 je uspešno dokončal doktorandski študij na področju filozofije religije in obranil doktorsko tezo na temo Kierkegaard in trpljenje. Tu se je tudi porodila njegova nadaljnja znanstvena usmeritev: Kierkegaard in računalniška analiza.
Abrahim Habibulla Khan je deloval kot pedagog na več katedrah filozofije in religijskih študij na različnih kanadskih univerzah. Del svojih raziskav je opravil v Kierkegaardovi knjižnici v Københavnu in v Centru za študij svetovnih svetovnih religij na Harvardu (1997–1998). Bil je predsednik Kanadskega teološkega društva, tajnik izvršnega odbora Mednarodnega združenja za zgodovino verstev (JAHR, 2005–2015), soustanovitelj Inštituta za študij religije in ustanovitelj Kierkegaardovega centra v Torontu. Leta 2010 je postal podpredsednik organizacijskega sveta in sekretar 20. letnika svetovnega kongresa IAHR (XXth World Congress of the International Association fort he History of Religions). Je urednik Toronto Journal of Theology in obenem član uredniških odborov oziroma sozaložnik še sedmih periodičnih publikacij.
Med njegove publikacije spada monografija iz zbirke o Kierkegaardu: »Salighed« as Happiness? Kierkegaard on the Concept of Salighed (1985), monografija Person and Boundedness in Wittgenstein and Tagore: Positioning Artificial Intelligence (2003) in številna knjižna poglavja, enciklopedijska gesla in članki na različne teme. Temeljna premisa njegovih raziskav, naj si bodo osredotočene bodisi na Kierkegaarda z vidika računalniške analize ali drugih tem, je iskanje odgovora na vprašanje, kaj pomeni biti oseba, t. j. primerjava medkulturnega dojemanja in istovetnost človeškega bitja. Tej temi se npr. posveča v delih: Tagore and Kierkegaard and Political Theology (2017), Privileging Communication: Evidentiary Admissible Statements and Comparison in the Study of Religion (2016), Tagore and the Academic Study of Religion (2016), Islamic Influence in the Caribbean: Traditional and Cultural Healing Practice (2013), The Actualized Individual (2013), Religion and Mainstream International Diplomacy (2012), Postulating an Affinity: Amartya Sen on Capability and Tagore (2012), Charles Taylor: Taylor's Affinity to Kierkegaard (2012) in Muhammad Icqubal and Kierkegaard's Judge William (2011).
Leta 2007 je prvič obiskal Univerzo Konstantina Filozofa v Nitri in nastopil na konferenci o S. Kierkegaardu. Pobuda za povabilo je prišla od prof. Romana Králika, s katerim se je seznanil v času njegovega doktorandskega študija. Njuni prvi stiki so privedli k intenzivnejšim raziskavam S. Kierkegaarda v srednji Evropi in k ustanovitvi Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta S. Kierkegaarda na Katedri za vsesplošno in aplikativno etiko Filozofske fakultete UKF v Nitri, na Slovaškem.
Za znanstvene, akademske in pedagoške kvalitete prof. Abrahima Habibulla Khana kot tudi za osebni doprinos za razvoj raziskav S. Kierkegaarda, njegovo širjenje in poglabljanje v slovaškem akademskem in kulturnem prostoru se je Univerza Konstantina Filozofa v Nitri odločila, da mu podeli častni naziv DOCTOR HONORIS CAUSA.
Prof. Abrahim Habibulla Khan od leta 2013 tudi redno prihaja v Slovenijo, kjer se je najprej udeležil 4. mednarodnega filozofskega simpozija Miklavža Ocepka V POČASTITEV DVESTOTE OBLETNICE ROJSTVA S. KIERKEGARDA ter takoj podprl ustanovitev Srednjeevropskega raziskovalnega inštituta Soeren Kierkegaard Ljubljana, kjer je član Mednarodnega sveta. Od leta 2013 se namreč vsako leto odvijajo mednarodne konference in delavnice, posvečene Kierkegaardovi misli, na katerih je aktivni udeleženec tudi prof. Khan.

Abrahim Habibulla Khan
Inavguracijsko predavanje

Spoštovani gospod rektor in prorektorji, dekani in prodekani, predstojniki kateder in skrbniki programov, kolegi, študenti in gostje, v ameriški filmski komediji iz leta 1979 »Bil sem pri tem« je igralec Peter Seller v vlogi vrtnarja Chancea izrekel znani aforizem Woodyja Allena: »Udeležiti se pomeni 80 odstotkov življenja.« Zahvaljujem se Vam, da ste s svojo udeležbo prispevali k slavnostnemu vzdušju te prireditve in zahvaljujem se Univerzi Konstantina Filozofa v Nitri za to priznanje. Nikdar nisem pomislil, da me bodo moje akademske in raziskovalne dejavnosti privedle vse do sem. Nedvomno lahko povem, da je veliko vlogo odigrala ljubeznivost ljudi in naključja. V kontekstu te slavnosti bi rad omenil tri najpomembnejše momente.
Leta 1964 je teolog Paul Tillich predaval na Marylandski univerzi na temo religije in sodobnega družbenega razvoja. V tem času sem bil študent magistrskega programa na Howardovi univerzi v Washingtonu, DC in sem se po popolnem naključju udeležil njegovega predavanja. Na Tillicha je bilo naslovljeno vprašanje glede Boga in sveta z vidika drugega termodinamičnega zakona. To vprašanje je vzbudilo mojo pozornost prav v zvezi s fiziko, ki sem jo tedaj študiral. To je pravzaprav vse, česar se spomnim s predavanja, najbrž zato, ker sem bil v tem času še teološko naiven.
Kasneje leta 1998, ko sem že deloval kot raziskovalni sodelavec v Centru za študij svetovnih verstev na Harvardu, sta teolog Harvey Cox in bivši dekan Fakultete za zdravstvo obiskala raziskovalno delovišče Umetne inteligence na Massachusettskem tehnološkem inštitutu. Povsem naključno sem prejel vabilo tudi jaz, tako da sem se jima pridružil, tako pa sem izvedel, da je Tillich tja zahajal precej pogosto in vodil pogovore o umetni inteligenci. Šele kasneje sem začel premišljevati, ali so lahko »osebki«, ki jih razumem kot nasprotje človeških bitij, sploh lahko umetno zasnovani. Pojem oseb(kov) je tako postal srednjeročno predmet mojega premisleka ter mojih publikacij vse do zdaj. Poskusite se srečati s Sofijo, najmodernejšim humanoidnim robotom. Razpravlja, hodi, misli, se povezuje z očmi, lahko naredi 67 obraznih izrazov in je podoben igralki Audrey Hepburn. (Pravna komisija Evropskega parlamenta se trenutno ukvarja s vprašanji statusa osebnosti robotov). Vse težje je reči, ali je ta, v kogar ste se zaljubili ali ob katerem sedite, stvarni človek ali umetno zasnovan.
Še se bom zaustavil pri letu 1998. Z mojim delovanjem na Harvardu se povezujejo tudi različna letna zasedanja. Eno takšnih je bilo povabilo na petkove jutranje seje, ki jih je organiziral psihiater in antropolog Arthur Kleinman. Ravno njemu se pripisuje zasluga za dopolnjenje klasifikacije Diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih bolezni DSM-IV  o kulturnih faktorjih. Tisto leto je predaval na Harvardu v okviru cikla prestižnih predavanj v čast Williamu Jamesu na temo trpljenja in se zanimal za moje mnenje.
Naslednja priložnost na Harvardu so bili pogostejši opoldnevni seminarji prejemnikov Namanovske štipendije. Šlo je za skupino 24 novinarjev z vsega sveta, ki so zahvaljujoč temu skladu lahko pridobili nove izkušnje. Na ta seminar so me povabili dvakrat ali trikrat. Eden od novinarjev je name naredil globok vtis. Bil je iz srednje Evrope in pisal o genocidu v Bosni. Njegovi nazori ali razgovori s kolegi s Harvarda, kot npr. Cornel West, Amartya Sen, Antony Appiah in Staney Tambiah so mi pokazali nove perspektive in poglobili moje raziskave. Te diskusije z njimi mi še vedno odzvanjajo v glavi in so brez dvoma afirmirale moje nadaljnje razmisleke in raziskave.
Naslednje naključje se je zgodilo avgusta 1965, ko sem se le dva meseca pred začetkom svojega študija na Yalevi univerzi srečal s češkim filozofom in teologom Milanom Opočenskym. Priporočil mi je študij etike, vendar sem se sam odločil za filozofijo religije. Sčasoma se mi je njegova misel notranjega dialoga kot metodološkega pristopa zdela vse bolj izzivalna, saj na tak način posameznik dozoreva. Ker sta nanj vplivala Milan Machovec in Josef Hromádka, se je intenzivno zanimal za marksistično-krščanski dialog ter se udeleževal ponedeljkovih seminarjev na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Seminarji so ustvarili prostor za dialog ter se razširili na teme, kot npr. budistična ontologija, kitajsko dojemanje človeka in Kierkegaard kot mislec. Nazori Opočenskega so se sčasoma zbližali z mojimi, še posebej ob temi medverskega dialoga ter razprav o tem, kako postati oseba. To zanimanje se je poglobilo in še bolj intenziviralo v času srečanja z indijsko-španskim filozofom in teologom Raidmundom Pannikarjem in kanadskim zgodovinarjem verstev in islamistom Wilfridom Cantwellom Smithom.
Tretje naključje v letu 1971 je povezano z mentorjem mojega doktorskega dela na McGillovi univerzi, ki je bil Alastair McKinnon, filozof, ki ga je formirala analitična tradicija. V delu S. Kierkegaarda je opazil kvantitativne detajle jezika. Temelj njegovih del je predstavljala ideja, da si je Kierkegaard kot pisatelj prizadeval posredovati smisel svojih misli z netipično frekvenco besed, in tako pri bralcu evocirati sliko.
Sledil sem McKinnonu in moč mi je bilo izraziti sleherno Kierkegaardovo besedilo s pomočjo približno 15 ključnimi termini, ki so bili upodobljeni v večrazmernem prostoru. Ta zahtevni postopek sem apliciral na vseh 34 knjigah Kierkegaardovega korpusa. Tako se mi je posrečilo ponuditi relevantno alternativo k interpretaciji vsakega besedila glede na njegovo dejansko vsebino, kajti vsi detajli se interpretirajo objektivno, sistematično in metodološko natančno.
Omenjene naključne izkušnje sem razširil z univerzitetno izobrazbo. Predavanja in diskusije so mi pokazala nove perspektive, razširile osnovo vednosti, formirale moje kritično mišljenje in me naučila, kako zastavljati ustrezna vprašanja na različne teme pravi čas in v pravi meri. Naključje daje prednost pripravljenim mislim, ki iščejo prežetost teorije in prakse. To korelacijo najbolje izrazi grški termin kairos. Za Paula Tillicha in Walterja Benjamina kairos pomeni spoznanje možnosti zaobrata, združenih z danim časom in potencialom za spremembo v historični situaciji kot tudi eksistencialno ravnanje. Termin pozna tako etično kot tudi epistemološko razmerje in izraža prepoznanje pravega trenutka in prave mere.
Ti trenutki so bili zame kakor kairos in so mi odprli pot k sodelovanju na Slovaškem in drugje. Kadarkoli pride do Kierkegaardovega centra spletna pošta s vprašanjem, odgovorim brez omahovanja. Eno takšno vprašanje je prišlo pred več kot desetimi leti iz Prage od študenta, ali mu ne bi oponiral pri dizertaciji. Šlo je za Vašega sedanjega kolega prof. Romana Králika, od katerega so potem prišla številna vprašanja, ki so v končni posledici ustvarila zbirko Acta Kierkegaardiana in Srednjeevropski raziskovalni inštitut S. Kierkegaarda (CERISK). Inštitut sodeluje s partnerji ne le za mejami Slovaške, temveč tudi Evrope, pri čemer med ključne partnerje spada Kierkegaardov inštitut v Ljubljani. Ta krog dopolnjuje Žilinska univerza in Univerza sv. Cirila in Metoda v Makedoniji.
Poleg mednarodno priznavanega uredniškega dela Acte Kierkegaardiane Srednjeevropski raziskovalni inštitut S. Kierkegaarda izdaja tudi njegovo slovaško različico in številne druge znanstvene monografije, s čimer primerja dosežke srednjeevropskih strokovnjakov. Ti ustvarjajo živi teren za notranji kulturni dialog, na podlagi katerega  CERISK dozoreva in postaja partner tega dela za dialog na področju študij S. Kierkegaarda, in to zahvaljujoč svojim interdisciplinarnim publikacijam in ustvarjanju sinergije talentov in zmožnosti za sodelovanje posameznih raziskovalcev. Osameli strokovnjak v akademskem okolju lahko o takšnih dosežkih zgolj sanja.
Sodobne univerze podpirajo takšen način sinergije. Njihova vloga je preko metodologije, analitično zmožnost preizkušanja oziroma izpopolnjevanja teorij, prinašati javnosti nova spoznanja in dejstva. Ta metodologija seveda ni nevtralna: povezana z družbenimi predstavami in zgodovinskimi konstrukti vpliva na dojemanje družbenega in socialnega življenja. So temelj epistem, ki poznajo omejitve tudi za tiste, ki z njimi operirajo, a ostajajo nespoznatne.   
Programi sodobnih univerz za strateška partnerstva nam ustvarjajo prostor za udejanjanje raznolikosti pristopov, na temelju katerih se bolje ovemo epistem kot razprave, ki določa usmeritev raziskave in njenih dosežkov.
Sodelovanje, ki sega čez discipline in kulture, izboljšuje priložnosti za kreativnost. Zavoljo tega bi tu rad povedal, da je ravno ustvarjalna predstavljivost ključna prvina v procesu izobraževanja. Na njenem temelju lahko iz nas postanejo priznavani znanstveniki, inovativni strokovnjaki, izjemni umetniki, navdihujoči učitelji, pogumni podjetniki in družbeni voditelji ali politiki, ki obetajo. Ti posamezniki so zmožni reagirati na izzive sodobne družbe. Zastavljati si moramo vprašanja, za katera nam gre, da bi nas osvobodila bojazni pred drugim, vprašanj, ki nevtralizirajo polarizacijo družbe, in narobe, podpirajo naravno raznolikost in komplementarnost pri ustvarjanju napredujočega okolja.
Dovolite mi, da v zaključku še enkrat ponovim, da je poslanstvo univerze gojiti misel in kultivirati ustvarjalno predstavljivost. Le tako bomo uspešni v premikanju meja spoznanja, v učvrstitvi naših družb in ustvarjanju prostora drug za drugega, sprašujoč se: Sem umetno zasnovan, ustrojen ponaredek ali se zavedam tega, da postanem stvarna oseba?
Zahvaljujem se za to priznanje in priložnost izmenjati z Vami nekaj misli o našem skupnem poslanstvu.

Pripis
Ko sem se pripravljal za to priložnost, sem imel v mislih sliko `Poizkus zvezdnega neba` Wenzla Hablika iz Zgornje Češke (rojen v Mostu, tik pred Prago). Slika iz leta 1909 ga je pripravila prav do tega, kar bi spodbudilo tudi Wittgensteina – raje poglej podrobnosti, kot da bi preozko zamejil možnosti. Slika poda slutnjo, kaj bo sledilo nekaj desetletij pozneje v raziskovanju vesolja. CERISK in srednjeevropski znanstveniki in študenti vseh disciplin imajo na voljo Hablikov Poizkus zvezdnega neba, paradigmo ali vir razmisleka za akademsko delo in negovanje kreativne domišljije.

Abrahim Habibulla Khan
Trinity College, University of Toronto
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.