V času izida Komunističnega manifesta, ki naj bi k skupni akciji prebudil brezpravne in pavperizirane proletarske množice, Kierkegaard piše »manifest posamičnika«, ki ne nagovarja človeških množic niti množice posameznikov, temveč posameznika. Kar je treba prebuditi, ni kolektivna, množična, »razredna« zavest, ampak zavest o lastni posamičnosti. In vendar: če avtor v pričujoči knjigi »komentira« ključno Kierkegaardovo kategorijo posamičnika, se pri tem dotakne številnih tem, ki so z njo povezane: uvodni obuditvi Nietzschejeve napovedi silovitega vzpona nihilizma sledi »ontologija smisla« (kot jo zastavi Jean-Luc Nancy) ter uprizoritev nenavadnega »primera Cioran«, zadnji dve poglavji nato prinašata soočenje z dvema »očetoma«: »očetom psihoanalize« (Freud) in »očetom eksistencializma« (Kierkegaard). Če sta slednja sicer podala svojo »množično psihologijo«, pa je oba zanimala predvsem singularna plat te problematike. Torej 'posameznik', pri čemer sta – vsak na svoj način – opozorila na njegov »zaton«. Zaton, ki je bil vir filozofskega navdiha praočeta vseh posameznikov: Sokrata.

Uredil: dr. Primož Repar
Število strani: 198
Cena: 19 EUR