Gre za izčrpno znanstveno monografijo, ki se svoje teme loteva skozi eksistenčno razsežnost Kierkegaardove misli ter njenim soočenjem in spopadom z mislijo nemškega filozofa Martina Heideggra ter filozofa in psihiatra Karla Jaspersa. Avtor se v tem smislu skozi “triadičen objektiv” dotika središčne točke eksistencialne misli, situacije posamičnika, ki kljub pomenljivim implikacijam za zgodovino eksistencialistične misli zajema predvsem nestanoviten odnos med posamičnim in občim – posamičnikom in skupnostjo [communitas]. Gre za živ, polemičen odnos, ki je zaznamovan s krizo, posamično ločitvijo od soljudi oziroma, še stopnjo dlje, za nadvse dvoumno konstelacijo, v katerem odtujenemu posamičniku grozi “izguba sveta”. Osredotočenje na eksistenčno razsežnost posamičnosti torej služi avtorju kot povod za vstop v polemiko med tremi velikimi predstavniki eksistencialne filozofije, njihovimi izvirnimi uvidi v pomen posamične krize za filozofsko misel in obenem kot napotilo za doseganje celostnosti – skozi odprto polemiko s samim seboj kot (tudi) svojim drugim.