Danes je že tako težko govoriti o vlogi filozofije v življenju posameznika ali družbe, kaj šele o tisti iz daljnega devetnajstega stoletja. A ko gre za Sørena Kierkegaarda, je v času, obsedenem s trgom, ali nič kaj bolje v gibanjih, ujetih v taboru tržnih nasprotnikov, nujno treba razmišljati v duhu tega danskega misleca, če to hočemo ali ne. V nasprotnem primeru bo novi krasni svet ne le fikcija, ampak bo v še globljem smislu, kot si je to zamislil Huxley, ideja proizvodnje in potrošnje prevzela človeka in iz njega naredila stroj, ki celo verjame v svojo svobodo, deluje pa po zakonitosti tega, kar odvzame vse, čemur bi pripisovali pri polni treznosti dostojanstvo človeka. Ob dvestoletnici rojstva tega samosvojega misleca z daljnega severa ni dovolj prirejati znanstvena srečanja, njegova misel bi morala prodreti v vse vrhove, ki danes odločajo o usodi človeštva. Vrhove pa v družbi, ki bi jo Kierkegaard pogosto upravičeno preziral, oblikujemo vsi mi. Zato so njegove preroške besede o ‘don Juanih’ ali o ‘pruskih uradnikih’ bolj kot neko priporočilo zahteva po novem premisleku vseh, ki jim je kaj mar za človeka in njegovo dostojanstvo. Namen treh pričujočih razprav v najširšem smislu povzema Jakub Marek, eden izmed treh avtorjev pričujočega dela: »Proučujemo njegovo delo, da bi razumeli celoto, proučujemo njegovo življenje, da bi razumeli njegovo sporočilo.« Trije dobri poznavalci del in življenja Sørena Kierkegaarda, že omenjeni profesor s Karlove univerze v Pragi dr. Jakub Marek, profesor z Univerze Konstantina Filozofa iz Nitre na Slovaškem dr. Roman Králik in naš najboljši poznavalec in prevajalec danskega filozofa dr. Primož Repar, poskušajo vsak s svojega vidika pokazati na moč te ‘stare’ misli za sodobnega, v demokraciji uspavanega posameznika. Nova oikonomia odnosov ne more brez temeljne vrednosti, ki jo lahko da samo sebi zvest posamičnik. Ne gre le za vsakdanje odnose, gre tudi za družbo, za politiko, ureditev sveta, v katerem živimo, kot zaključuje svoj prispevek Primož Repar: »Perspektivo prakse, ki je teoretično deklarirana in praktično potlačena, je treba obrniti iz tega obupa v pričakovanje, politični program pa ni njena predpostavka, čeprav seveda ostaja odprta možnost, kot življenje samo, ki se ga ni mogoče polastiti.

Vprašanje, kdo je moj bližnji, je, čeprav prenagljeno, namenjeno temu, da bi ‘odkrili v sebi bližnjega’, da bi sebi najprej ‘postali bližnji’.« Prav sebi je najtežje biti bližnji in zato to zapolnjujemo z vsemi mogočimi nadomestki, ki nikoli ne morejo zapolniti bogastva, ki ga skriva posamičnik. Ne drznemo se verovati, zato tudi ne zmoremo živeti, kar jemlje polet vsaki družbi, kaj šele globalni skupnosti. Kdor bo verjel v sebe v vsej človeški nemoči in si upal stopiti na pot proti gori odgovornosti pred Neznanim, bo našel ‘le’ nemir bivanja. K temu nemirnemu bivanju, ki kroži med vero in nevero, med upanjem in obupom, nas vabi življenje. Branje te knjige nas bo k le-temu spodbudilo, saj namesto mene nihče ne more živeti in me zamenjati v odnosu do drugih. Če se nam dozdeva, da ne znamo ali ne zmoremo slediti drzni misli eksistence, potem smo se postarali, izgubili mladostni elan, ki ga Kierkegaard v polni meri doživlja v svoji religiozni drži. Roman Králik nam dosledno pokaže na vlogo odnosa do Boga v življenju. Ni nujno, da smo religiozni, a bomo vseeno razumeli Králikove besede: »Kierkegaard poudarja misel, da ni pomembna starost, pri kateri se človek odloči slediti Bogu. Najpomembnejše je, da se spomni prve odločitve, da mu bo sledil. Ta spomin iz mladosti človeka opomni na njegov odnos do Boga, ki s starostjo in življenjskimi dogodki večinoma izgine.« V ‘postarani’ družbi, naveličani vsega, je vredno pogledati tudi s temi očmi. Vsak tak pogled se vedno znova vrača k tistemu, ki gleda, da se vpraša: Gledam s pogledom življenja ali pa s pogledom smrti? Gledam z lastnimi očmi ali z očmi potrošnje? Gledam z očmi spoštovanja posamičnika nasproti sebe ali z očmi razkrivanja skrivnostnega obličja mojega bližnjega? Na vsa ta vprašanja knjiga ne daje odgovorov, postavlja pa smerokaze, ruši prazne bližnjice in kaže na bogastvo, če si le drznemo po poti nove oikonomie odnosov.

Janez Vodičar