Abstract

Ko Goran Starčević, zastavlja vprašanje o nalogi mišljenja v ustrojenem svetu, si to nalogo seveda zastavlja sam, zastavlja jo samemu sebi, kot tistemu, ki premišljuje filozofsko, pa tudi bralcu seveda, saj pisec nikogar ne izvzame. Ko odpira vprašanje komunikacije brez ekonomiziranja in etike brez normiranja, se postavlja v bran temeljne človečnosti, ki je danes deteritorializirana. Razpršena, razcepljena. Raztresena kot drobni pesek po puščavi, dokler ga ne zavrtinči. A se na ta način lahko tudi gverilsko skriva. Reakcija na to sproži vključevanje, ki je brezpogojno, analogijsko negativ tistemu »izključevanju iz shodnice«. Zaobjame vse, ni pripadniška, ne sprejema samo »kroga«, terja temeljno novo etiko, ki bo eksistencialna in se upira vsej tradiciji, kljub temeljnemu izročilu, iz katerega se napaja. Starčević pravi: »Zato se Aristotelova etika kot politika prijateljstva poraja v obliki svojevrstne teorije ter pristajanja na zgodovinsko resničnost demokratičnega polisa; v ontoloških predpostavkah izhaja iz ideje množice in kontingence, namreč skupnosti, urejene na podlagi modela enakopravnega odnosa med 'dobrimi in med seboj podobnimi v kreposti'. Vendar ostaja ta etika izključujoča, saj ne zaobjame tistih, ki niso včlenjeni v krog ali ethos prijateljstva. Njeno mejo določa ravno to, da je zamišljena kot gola protiutež Platonovemu oktroiranju ideje skupnega dobrega. Če je Platonova filozofija človeka kot posameznika povsem podredila normativizmu in splošnosti, se Aristotelova filozofija ni znala in niti mogla sklicevati na univerzalne pravice človeka kot državljana.« Človek je oseba in državljan. V obeh poljih se mora naučiti znati postaviti zase. Da bi lahko postal odgovoren posameznik v družbenem prepletu odnosov, ne sme pobegniti pred sabo in ne sme dopustiti, da bi mu bil odvzet njegov subjektivni čas. Kierkegaardov sodobni nomad, današnji Abraham, je subjektivni mislec, ki dvomi tako globoko, da strast tega dvoma prevrta njegovo osebnost, da vse globlje prepoznava skrivnostno paradoksalnost lastne eksistence.

Preizkušnja je vselej strahotna, da bi se bitje očistilo in osvobodilo strahu. Tedaj lahko pride do nenadnega preloma in eksistencialnega obrata. Blaženost, o kateri govori Kierkegaard, ni nič utilitarnega, terja pa gesto odgovornega jaza. Subjektivni mislec se poglablja v bitnostne dvome, ki jih poraja življenje samo v najglobljem smislu. To je naloga, ki nagovarja vsakega posameznika, na meni pa je, da sprejmem svojo lastno odločitev, ki je vselej boleča in razpeta med blaženostjo in vselej pretresljivim trpljenjem. Toda če ne razpolagamo s svojim subjektivnim časom, je to že v jedru nemogoče. Subjektivni čas je čas svobode, svobodnega in suverenega odločanja. Šele potem je možen patos eksistence, ki topo razumnost dobe preobrne iz vsesplošne ravnodušnosti. Do tega nenadnega eksistencialnega preobrata lahko pride le brez želje po povračilu, ki razjeda in načenja eksistenco eksistirajočega, njegovo človeško dostojanstvo. Eksistencialna revolucija izhaja iz te trojne zastavitve. Terja subjektivnega misleca, tega porodi subjektivna odločitev, ki ni mogoča brez subjektivnega časa, ki je dan brezpogojno, in mogoča, da se nekaj zgodi. Auschwitz ali Srebrnica sta samo neznatni imeni, ki pričujeta s svojim spominjanjem o razkroju družbenosti, ki je vseobsegajoč. Postavje, ki vlada v računsko-kibernetični logiki nesmisla – ustroji ves humani svet v aparat oziroma globalni vojni stroj. Človeku ostaja golo življenje. Ali se sploh še lahko postavi zase? Ni že prepozno? Nikoli ne reči nikoli! Tudi v dobi biopolitike, kjer ti ostaja le še golo življenje. Agonija telesnosti, kjer je duh že umrl. A duh veje, kjer hoče – skrivostna beseda je – brez povračila. Vaje v eksistenci potrebujemo vsi, ta vaja terja nenehno ponavljanje, ponovitev, ki izstopa iz temeljne paradigme globalno ustrojenega sveta. Svet lahko ponovno humaniziramo le z najdragocenejšim, s svojo srčno kulturo, ki je ni strah odstrtja ljubezni, ki še tako strtemu človeku povrne vsaj kanček dostojanstva. Toda nismo le osebe, temveč tudi državljani. Od nas se terja pogum polemične drže, ki privede v upor proti novemu svetovnemu redu globalno ustrojenega sveta in povezovanje »butičnih« polisov med seboj. Strast navdušenja, vendar le notranje pogojenega, izvirajočega iz skrite notranjosti, lahko prinese bitnostne novosti v kvaliteti medčloveških odnosov, ki padajo v vse globlje dno. Tam, kjer nikakor niso merljivi s sodobno tehnologijo. Statistika je tu pravzaprav smešen odziv. Etos brezpogojne ljubezni lahko izplava le iz tega dna, v izključni vladavini ekonomije pa lahko paradoksalno privre na plano kjerkoli, naj bo še tako droben kotiček za svobodo. Nova oikonomija je tako prav neekonomija, ki prodre v človekovo okolje obdanosti. Odločnost, pogum in odstrtost eksistencialne  komunikacije so vsa njena sredstva – vera kot paradoks eksistence pa je nekaj, česar ni mogoče razkriti, kot pravi Goran Starčević: »Le tisti, ki išče, najde; in le kdor najde, nazadnje uvidi, kaj pravzaprav išče.« Knjiga Gorana Starčevića, ki je pred nami, gre po sledi krivde od Kierkegaarda do Deleuza v iskanju verovanja. To je verovanje subjektivnega misleca, ki se ob strmoglavljenju v stvarnost ne razbije, ampak shodi, toda le skozi vidik brezpogojne ljubezni. Filozofija se dogaja v mestih in na ulicah. To pomeni biti aktivist filozofske prakse, ki ne išče novih obrazcev, ki ni normirana, in se je kot take ne da nadzorovati. Že res, da je neetična žrtev absurdna, a gre za preizkušnjo absolutnega, v zgroženi in osamljeni goloti posamičnika. To ga kleše, da postane »on sam«, da se ne pusti, da je »samost«. Strah in trepet pomeni, da smo v nastajanju, da se gibljemo. Družbeno iskanje smisla je nemogoče!? To pomeni soustvarjanje smisla v polju, ki je virtualno odprto do vseh možnosti. A človek mora znati žrtvovati vse, sicer začenja preračunavati in poračunavati. To pa mu prinaša razdvojenost, razcepljenost in razpršenost. Odločitev tedaj ne izvira iz čistosti srca. Kaj je torej ostalo od človekove eksistence? Naloga, ki se ne izpolnjuje? Logika smisla sama terja vadbo in izpopolnjevanje človekove eksistence. To je naloga eksistencialne revolucije – zelo preprosto: čisto hotenje, izstop iz ustaljenih tirnic zunaj lastne eksistence v nareku subjektivnosti.