Simpozij o Kierkegaardu je bil posvečen eksistencialnemu obratu. Iskanje novih oblik identitete bi moralo omogočati asimetrične odnose v samem središču etike. Prek Kierkegaarda lahko Vzhodna Evropa preučuje in odpira nove filozofske vidike in pričenja premišljevati konkretno etiko. Med udeleženci simpozija so bili izjemni filozofi, intelektualci in teologi iz Srednje in Vzhodne Evrope. Slovenija, kjer se je Kierkegaardova misel že uveljavila prek številnih prevodov in študij dr. Primoža Reparja, je idealno mesto srečanja na križišču evropskih izkušenj.

Četrti filozofski simpozij Miklavža Ocepka se je odvijal med 12. in 19. junijem 2013, s spremljevalnimi dogodki pa čez vse jubilejno leto 2013. Delovni del simpozija je bil dvodelen in sicer je povezoval simpozijski del, ki je potekal v obliki tridnevnih filozofskih delavnic, predavanj, diskusij, okrogle mize, predstavitve udeležencev in njihovega dela iz različnih držav ter večernih kulturnih dogodkov v vasi Škocjan blizu Trsta (pod zaščito UNESCA) s slovesnim začetkom v Ljubljani ter nadaljevanjem v slovenskem glavnem mestu z zaključno okroglo mizo na temo celotnega simpozija NOVA OIKONOMIJA ODNOSOV: BLIŽNJIK IN EKSISTENCIALNI PREOBRAT. Kako filozofirati po Kierkegaardu? Zadnja dva dni je simpozij potekal v obliki kolokvija konferenčne narave, kjer so se simpoziju pridružili številni raziskovalci Kierkegaardove misli, pa tudi tisti filozofi, misleci in pisatelji, ki jih je zastavljena tema nagovorila. V okviru dogajanja na simpoziju je bil prikazan tudi film, ki je predstavil Sørena Kierkegaarda ter film filozofskega predavanja Jeana Luca Mariona Nemogočost nemogočega: Bog. Kierkegaardovo misel smo popularizirali tudi z branji iz njegovih del na različnih kulturnih točkah v Ljubljani, v sodelovanju z veleposlaništvom Danske pa poskrbeli tudi za različne družabne dogodke

 

Urednik: dr. Primož Repar

Število strani: 874

Cena: 39 €

 

 

Povzetki

 

Abrahim H. Khan - Dejanski posameznik kot vir filozofiranja po Kierkegaardu

Esej govori o tem, da mora vsaka nova teorija odnosov, ki temelji na Kierkegaardovi filozofiji, upoštevati to, kaj pomeni biti aktualizirani jaz. Njegov pojem takšnega jaza – jaza, za katerega je mogoče, da pride v spor z aktualno socialno-kulturno in politično ureditvijo – konceptualno povezuje resnico in subjektivnost tako, da lahko pomaga zajeziti nagnjenost k izgubi celostnosti in povezanosti jaza v vsakodnevnem obstoju. Nekateri koncepti, ki jih raziskuje – kot na primer etična pomembnost predvidevanja ljubezni pri drugem, ali razumevanja dejanskega jaza kot nedokončane aktivnosti – imajo zgodovino v moderni filozofiji, ki gre mimo Kanta pa nazaj vse do Sokrata. Esej tematizira tovrstne teme znotraj Kierkegaardovega korpusa s pomočjo dveh njegovih knjig, Vaje v krščanstvu in Spodbudni govori v različnem duhu, nadaljuje pa z raziskovanjem aktualnosti omenjenih del v sodobnem kontekstu.

Primož Repar - Kako se kali eksistencialna revolucija

Med gesto in patosom

Esej analizira določene krize naše dobe in izpostavi pomen eksistencialne revolucije v posameznikovih življenjskih držah in pogledu na življenje. Posameznik živi v notranjem konfliktu: po eni strani živi pod vtisom vsemogočnosti, in verjame, da je mogoče vse, po drugi strani pa doživlja nemoč, obup, dvom, in izgubo samega sebe. Navdihnjen z Václavom Havlom, avtor poudarja pomen strasti kot temeljnega elementa za eksistencialno resnico. Takšna resnica je vselej določena le za posameznika kot posamičnika. Ključno vprašanje je, ali je oseba sposobna sočutja in vzdrževanja iskrenega odnosa do bližnjega, ali pa ga obvladuje z ironijo in egoizmom. Le posameznik, ki je zapustil množico in spremenil odnos do bližnjega je sposoben eksistencialne revolucije v postajanju posamičnika.

Andrina Tonkli Komel - Kierkegaard, škandaloznost vere

 

Kaj je skok vere? Ali je »suspenz etičnega«, opustitev drugega v trenutku samo-transformacije viteza vere, ali je pošasten paradoks, inherentna dvoumnost obstoja in nezmožnosti etike? – V prispevku pokažem ne le na problem »drugega od Drugega«, ampak tudi na pošastno (feminilno Kristusovo) telo za druge. Naše zadnje vprašanje je, kako ta odpor vpliva ne le na vero kot tako, ampak tudi kot možna subverzija »danih« norm in vrednot.

Darko Štrajn - O začetku Kierkegaardove filozofije

 

Za Kierkegaarda velja, da je anticipiral vrsto filozofskih pojmov, pojavov, smeri, problemov itn., vsekakor začenši s filozofsko držo, poimenovano eksistencializem. Določitve njegovih anticipacij temeljijo na postavkah o začetnih filozofskih formulacijah, ki jih kasnejše refleksije preberejo kot svoja lastna izhodišča. Verjetno je Kierkegaard, nemara tudi zaradi svojih marsikaterih esejističnih in pravzaprav literarnih spisov, ki kličejo k dešifriranju njihovega filozofskega »ozadja«, še bolj kot marsikateri drugi avtorji zaznan kot anticipativni mislec. Če to priznamo za veljavno, če torej sprejmemo, da h Kierkegaardovemu prispevku filozofiji in kulturi sodi atribut prelomnosti ali svojevrstne in enkratne neponovljive cezure, potem se hkrati odpre še eno pomembno vprašanje, namreč vprašanje o začetku Kierkegaardove filozofije. Pri vseh filozofih začetki njihove filozofije, torej pojmi, kategorije, premise, izreki …, ki generirajo njihov lastni pojmovni univerzum, niso nujno hkratni z njihovimi začetnimi spisi. Pri Kierkegaardu pa, kot demonstriramo v prispevku, so. Pravi začetek ključne tematike njegovega opusa torej najdemo v njegovi disertaciji Pojem ironije, ki jo je zagovarjal na kopenhagenski univerzi 29. septembra 1841. Kierkegaarda v filozofskem pogledu najbolj opredeljuje njegovo razmerje do Hegla, namreč njegova bolj subverzivna drža kot samo kritika filozofije objektivnega idealizma. Iz Pojma ironije razberemo še nekaj več kot samo to Kierkegaardovo pozicioniranost, razberemo pravzaprav, da je njegova formulacija subjektivnega vzniknila prav iz konteksta nemške klasične filozofije, pri čemer nas ne sme preveč presenetiti, da se njegova kritika Fichtejevega pojmovanja Subjekta in identitete v ključnih točkah ujema s Heglovo kritiko Fichteja.

Bojan Žalec - Nacizem in stalinizem v luči Kierkegaardove misli

 

Splošni namen pričujočega članka je prispevati k odgovoru na vprašanje, kako nam lahko preučevanje Kierkegaarda pomaga pri razumevanja družbenega in političnega življenja. Avtor Kierkegaardovo uporabnost ilustrira s primerom Bellingerjeve inovativne in razsvetljujoče interpretacije nacizma in stalinizma, ki jo je le-ta podal v Kierkegaardovih pojmih tesnobe in stadijev eksistence. Bellinger Hitlerja in nacizem tolmači kot skrajni patološki primer estetskega stadija in tesnobe pred dobrim, stalinizem pa kot skrajni patološki primer etičnega stadija in tesnobe pred zlom. Na tej osnovi lahko govorimo tudi o Kierkegaardovem pomenu za razumevanje globinske motivacije za politično nasilje in zločin.

Iztok Osojnik - Rojstvo poezije iz ne-duha glasbe in preobrat bivanja

 

Na ozadju premisleka Kierkegaardovega pojma čutno erotične genialnosti bom premislil tisto njegovo pojmovanje umetnosti (glasbe), ki nam odpre pot do Heideggrove analitike tubiti in  svobode kot brezna tubiti. Poezija/ glasba zasnavljata jezik kot odprtost jasnine, ne pa kot kibernetično komunikacijsko sredstvo. Šele v tej luči se nam pokaže vsa teža Marxovega pojmovanja svobodnega dela kot eksistencialnega preobrata in radikalne alternative mezdnemu delu, ki je danes znova instrumentalizirano in do skrajnosti izkoriščano v funkciji neoliberalnega stampeda profita kot krisis oziroma »ali-ali« sveta.

Andrej Ule - Zaletavanje v paradoks pri Wittgensteinu in Kierkegaardu

V članku predstavim soočenje z mejami razuma in govora pri Wittgensteinu in Kierkegaardu. Za oba je to soočenje pomenilo neke vrste »zaletavanje v paradoks«, ki nas vzpostavi kot etične ali religiozne subjekte. Wittgenstein je videl določene vzporednice med svojim soočenjem z neizrekljivimi mejami smisla jezika in Kierkegaardovim soočenjem razuma z neizrekljivim absolutom. Ne strinjam se s t. i. varčno interpretacijo Wittgensteina in Kierkegaarda (Conant), po kateri so stavki v Traktatu in Kierkegaardovih »psevdonimnih« delih neposredni nesmisel in je pomenljiva le njihova vloga v poskusu artikuliranja določene mejne etične oz. religiozne pozicije obeh avtorjev. Predlagam, da razumemo njune paradoksne izjave kot smiselne izraze, vendar v kontekstu razreševanja eksistencialnega položaja obeh avtorjev. Nemočno zaletavanje v absurd se v tej optiki izkaže za nujno posledico določenega pogleda na jezik in življenje, namreč pogleda, ki v življenju in jeziku vidi zgolj sosledje dogodkov in opisov dejstev ter spregleda, da imajo določeni dogodki in izjave pomen, ki se pokaže šele tedaj, kadar te dogodke ovrednotimo glede na celoto nekega življenja ali svetovnega poteka, in te izjave spremljata celostni način življenja in celostno stališče do sveta. Za oba avtorja je njuno soočenje z absurdom vsebovalo tudi soočenje z norostjo kot skrajnim robom razuma.

Cvetka Hedžet Tóth -Subjektivnost onstran (tostran) subjekta

Pomodernistični etični govor

 

Kako brati Kierkegaarda kot nereligioznega pisca. Kaj je ateizm v Kierkegaardovi filozofiji? Prispevek poskuša nagovoriti problem, v kolikšni meri je njegova filozofija po(st)moderna filozofija. Ali lahko očrtamo zaključek, da celotno pisateljstvo vendarle ni sestavljeno le ”z vidika, da je pisec religiozni pisec”.

Glavni poudarek velja etični razsežnosti njegove filozofije, ki jasno poudarja pomen in vlogo človeka kot posameznika, s čimer se zelo kritično zavrača kakršnokoli sistemsko usmerjeno razmišljanje.

Peter Kondrla - Postmoderno moderni Kierkegaard

 

Kierkegaard se uvršča v filozofijo eksistencializma. Eno od njegovih temeljnih izhodišč je nezadovoljstvo s trenutnim stanjem. To nezadovoljstvo je oprto na formalizem in racionalizem, ki obvladujeta človeka in mu onemogočata iskanje avtentičnega smisla lastne eksistence. V podobni situaciji se znajde tudi človek, ki hodi po poti vere. Dogma in predpisana vsebina predmeta vere človeku onemogočata, da bi si ustvaril intimni odnos do Boga in doživljal vero kot izpolnitev lastne eksistence. Odpor, ki zazveni v Kierkegaardovem mišljenju, je na določen način postmoderna dekonstrukcija tradicionalne vsebine resnice in vere.

Eva D. Bahovec -Kierkegaard, Nietzsche, Deleuze
Ponavljanje kot problem singularnega

 

Filozofija Kierkegaardovega stoletja je filozofija Od Hegla do Nietzscheja. Hegel in Nietzsche, to sta dve imeni in dva mejnika, med katerima se je v devetnajstem stoletju bohotil »nemški duh«. Karl Löwith, Heideggerjev učenec in Deleuzov učitelj, je poskusil s to formulo zajeti tako heglovsko dediščino kot »revolucionarni prelom v načinu mišljenja«
To nas najprej usmeri v vprašanje, kam umestiti sam prelom. Zgodilo se je nekje vmes med Heglom in Nietzschejem, toda s kom je to najbolj povezano? Staroheglovci, mladoheglovci, poheglovci – Strauss, Feuerbach, Ruge, Stirner, Bauer? Ali pa Marx in Kierkegaard? Ali prinaša prelom njuna opustitev Heglove Aufhebung, je prelomna njuna kritika kapitalističnega sveta in sekulariziranega krščanstva, ali pa to velja predvsem za kritiko odtujitve kot glavnega vira heglovske sprave? Kot poudari sam Löwith, je v ospredju prav to: sprava filozofije s krščanstvom – Heglovo filozofsko krščanstvo.

Žarko Paić - Svoboda kot dogodek: eksistenca – vera – svet po Kierkegaardu

 

Za mišljenje ob zaključku metafizike in ob izteku Heglove absolutne znanosti duha konec 19. stoletja so značilni trije preobrati:

1. Nietzschejeva volja do moči kot dogodek prevrednotenja vseh vrednot;
2. Marxova praksa dela kot dogodek revolucije, ki je bistvena za kapitalizem;
3. Kierkegaardova eksistencialna vera kot dogodek brezpogojne svobode v iskanju smisla božanskega.

Vsi trije preobrati presegajo Heglovo sistemsko dialektiko zgodovine, hkrati pa predstavljajo uvod v zgodovinsko mišljenje, ki je osvobojeno vladavine in moči subjekta-substance celotne zgodovine metafizike v znamenju preobrata. Nietzsche predstavlja preobrat platonizma, Marx materialistično preobrne Heglovo dialektiko, Kierkegaard pa pojem eksistencialne vere osvobodi tiranije 'teologije' in 'zgodovine' v znamenju institucionalne moči razpršitve avtoritete. Poglavitni cilj teksta je razmislek, ali je problem eksistence – vere – sveta po Kierkegaardu sploh še temeljno filozofsko vprašanje, in če je, kako, če vemo, da je bilo vprašanje človeške svobode v 20. stoletju omejeno na humanistični model vrednot brez odnosa med bitjo in svetim (dober primer tega je Sartrov eksistencializem) ali pa na posthumanizem tehnične znanosti, ki človeka opredeljujeta na podlagi paradigme animal rationale. Avtor na podlagi Heideggerjevega razumevanja pojma dogodka (Ereignis) misli svobodo na podlagi nove redukcije na politično teologijo ali teološko politiko in dokazuje, da je Kierkegaardov etični preobrat ob predpostavki brezpogojne svobode izkušnja prehoda med praznino družbenih revolucij in posameznikove svobode izbire. Vera v svet kot prostor-čas dogodka svobode zahteva nov način mišljenja, iz katerega izhajata filozofija in umetnost Kierkegaarda, za kateri sta značilna predvsem ironija in upanje.

V dobi tehnične znanosti in krize tako imenovanega človeškega sveta vprašanje svobode ni ne etično ne politično, še manj pa teološko vprašanje vere v svet kot nove religioznosti, ki bi bila osnovana na starih metafizičnih temeljih. To je namreč vprašanje, ki je v zgodovini metafizike predhodno razlikovanju med mišljenjem in vero. Kierkegaard v svojem radikalnem obratu k eksistenci namreč odpira vprašanje o odnosu med absolutno žrtvijo in dogodkom zgodovinskega obrata samega življenja v etičnem horizontu praznine. Na koncu pridemo do zaključka, da je čas Kierkegaardove filozofije eksistence minil in da nam po tem preostaja samo še nekaj – paradoksalen obrat življenja kot etičnega delovanja brez končnega cilja in brez metafizične prisile vrednot.

Bogomir Novak - Poskus razumevanja Kierkegaardovega eksistencialnega Boga

 

V prispevku ocenjujemo sporočilo prevratnega danskega misleca za nas. Drugi so ga imenovali danski Sokrat, sam pa se je imenoval za viteza vere, ki je več kot tragični junak, ki se identificira z občimi normami. Kierkegaard ne živi in umre za razumsko znanje in modrost, ampak za večno ljubezen. Zanj je posamičnik enkratno odprto duhovno prebujeno bitje v situaciji. Kot subjekt je desubstancializiran. Vedno že je v odnosu eksistencialne komunikacije z Bogom, ki je absolutni, transcendentni Tretji. Bogu je predan, se zanj žrtvuje, se odpoveduje najljubšim željam (npr. Kierkegaardova prekinitev zaroke z Regino Olsen) in izgublja. Je v avtentičnem ali neavtentičnem odnosu do njega. Avtentični občutji sta tesnoba in stalna negotovost. Zaradi vrzeli med človekom in Bogom se Kierkegaard približa negativni teologiji, vendar Derrida dekonstruktivistično razlaga Abrahamovo žrtev kot dar smrti. Podobno kot Kierkegaard so kritizirali konformno krščanstvo v smislu avtentično odprtega za vse oblike življenja tudi ruski misleci Dostojevski, Berdjajev, Šestov, Solovjov in Frank. Frank je pokazal pomen negativne teologije za naš čas. Specifična pa je Kierkegaardova opredelitev obupa kot bolezni, ki je za smrt in ni za njo. Morda smo že v svetovni noči (ne)zavednega obupavanja.

 

Humberto Ortega Villaseñor - Umetnikova (etična izbira)

 

Meja med estetičnim in etičnim območjem oziroma med estetično in etično dimenzijo človeške eksistence je po Sørenu Kierkegaardu porozna in lahko celo povsem izgine, če umetnik v svoji dejavnosti sledi formativni poti mistične narave, kot so to počeli tisti, ki so obveljali za prave umetnike v srednjeameriški misli iz dobe pred Kolumbom. Do tega potemtakem pride takrat, ko impulz preseže dihotomijo »ali/ali«, ki ločuje etično in estetično, ter s tem povzdigne umetnikovega duha in preoblikuje transcendenco njegove estetske govorice. Prav to je ključna ideja, ki jo bom v svojem prispevku na festivalu osvetlil ob zgledih in ovrednotenju del danskega filozofa. Pojasnil bom, da je bila formativna pot pravega srednjeameriškega umetnika dolga in naporna. Zahtevala je uskladitev učiteljeve modrosti, sveta, narave, in umetnikovega lastnega znanja; naučiti se je moral sporazumevanja s kulturno dediščino sodobnikov in prednikov, in moral je prekoračiti mnogo pragov, prehajati skozi številne stadije, preden se je preobrazil v pravega umetnika, ki se zna pogovarjati z Bogom in z lastnim srcem, da bi nato postal modrijan, šaman, srce, ki se ga je dotaknil Bog – ki ima to moč, da lahko spreminja tudi svet materije in vdahne več modrosti človeškim obrazom in srcem.

Luisa Antoni - Don Juan in Donna Elvira

Psevdonimni spis z naslovom Neposredne erotične stopnje ali o glasbeno-erotičnem (Umiddelbare erotiske Stadier), ki ga je danski filozof priobčil v zbirki Enten-Eller kot drugi del rokopisov mladega esteta, se zaustavlja ob Mozartovi operi Don Juan, katero je očitno zelo dobro poznal. Posebej se ukvarja z glavnim junakom zgodbe, z Don Juanom in tudi z Donno Elviro. Slednja se mu je tako globoko vtisnila v spomin, da ji je pozneje posvetil cel odstavek v delu Silhouettes (Skyggerids), ki podobno kot zapis o Don Juanu sodi v prvi del Enten-Ellerja, in sicer v papirje mladega esteta. Oba spisa sta iz leta 1843, med njima pa je samo zapis z naslovom Refleks antično tragičnega v modernem tragičnem, kjer se Kierkegaard ukvarja z drugim ženskim likom, in sicer z Antigono. 
       V pričujočem eseju se prepletata dve niti, ki sta sicer prisotni v Kierkegaardovem razmišljanju, to sta odnos do Mozartove opere Don Juan in vprašanje ženske. Na prvi pogled ti dve temi nista neposredno povezani med sabo, obstaja pa pomemben vezni člen, in sicer prav Donna Elvira, prevarana ljubica iz Don Juana. Razmišljanje o Don Juanu se nekako zaokroži in izpoje v Neposrednih erotičnih stopnjah ter pomeni avtorju že preizkušeno možnost; misel o ženski pa je nasploh stalnica v Kierkegaardovih spisih.

Janez Vodičar - konflikt interpretacij – med vero vase in negotovostjo sveta

Med Ricoeurjem in Kierkegaardom

 

Ricoeur v svojem eseju o Kierkegaardu zapiše: »Manko neskončnosti, ozkost povprečnega življenja in izguba obzorja so zelo konkretne možnosti, ki se odprejo vsakomur, ki občuti svojo eksistenco kot eksistenco kamenčka na plaži ali izgubljenega števila v množici.« Če lahko govorimo, da je vsakdanja hermenevtika postmodernega človeka pripeljala do odkritja 'izgube obzorja', je vprašanje, ali ga zmore Kierkegaardovo paradoksno razmišljanje in konfliktnost postavljanja sebe, v duhu P. Ricoeurja, pripeljati do spoznanja ozkosti povprečnega življenja in do žeje po neskončnosti. Ricoeurjevski koncept sebe kot drugega, oplemeniten z izkušnjo Kierkegaardovega preseganja ujetosti v hegeljanski sistemski način razmišljanja, nam nudi novo priložnost za najdenje v krhkosti bivanja v svetu brez iluzij in celo brez utopij, kjer bo sodobni Job namesto racionalizacij našel v institucijah družbe svojo človeško podobo.

Branko Klun -Kierkegaardove metodološke predpostavke

 

Referat želi v navezavi na uvodne strani v delu »Bolezen za smrt« analizirati metodično izhodišče Kierkegaardove misli. V ospredju je pojem sebe (samega), ki je hkrati izvrševalec in cilj razumevanja. Da bi se distanciral do samostalniškega govora (substancialnosti) glede »jaza«, Kierkegaard uporablja besedo odnos oz. razmerje, ki ontološko določa to, kar imenujemo »sebe«. Prav zaradi posebnega statusa »sebe«, ki ni nekaj substancialno danega, temveč vsakomur »zadanega« v smislu naloge postati »jaz sam«, dobi osrednje mesto »spodbudni« način govora in pisanja. Glavni namen filozofskega razmišljanja namreč ni pokaz nečesa, kar je (indikativni govor), temveč »izgradnja« (edifikativni, spodbudni govor) sebe samega in s tem udejanjanje pristnega življenja.

Roman Králik - Etično-teološki izzivi Kierkegaardovega spisa Čistost srca ali hoteti samo eno za sodobnost

 

Avtor je v tem spisu obravnaval Kierkegaardovo opozarjanje na neizogibnost osebnega odnosa med človekom in Bogom. Kierkegaard je v središče pozornosti hotel postaviti Božjo ljubezen do človeka, človeško premetenost ter željo po povračilu in uspehu. Šlo mu je za to, da opozori človeka na njegovo minljivost, hinavščino, sprevržene motive in lažne predstave. Edina odrešitev človeka je v tem, da se zave svoje krivde pred Bogom. Nato se ne bo več bal za svojo prihodnost, spremenil bo sistem svojih vrednot, prenehal bo hrepeneti po občudovanju ljudi in ne bo odvisen od povračila družbe. Postal bo posameznik, ki je kot divja gos zmožen poleteti k nebesom, k Bogu.

Dean Komel - Gadamer in Kierkegaard: O sodobnosti

 

Kaj je skok vere? Ali je »suspenz etičnega«, opustitev drugega v trenutku samo-transformacije viteza vere, ali je pošasten paradoks, inherentna dvoumnost obstoja in nezmožnosti etike? – V prispevku pokažem ne le na problem »drugega od Drugega«, ampak tudi na pošastno (feminilno Kristusovo) telo za druge. Naše zadnje vprašanje je, kako ta odpor vpliva ne le na vero kot tako, ampak tudi kot možna subverzija »danih« norm in vrednot.

Václav Umlauf - Strah in trepet ontoteologije

 

Hermenevtično videnje Boga se preko Heideggerja in Kierkegaarda povezuje z raziskavami sodobne fenomenologije Jean-Luca Mariona. Kierkegaardova analiza Abrahamovega žrtvovanja in razkritja božanstva skozi tako imenovane »prizore prepoznanja«, ki jih najdemo tudi v Homerjevi Odiseji in v homerskih himnah, podaja hermenevtični odgovor na Heideggerjevo vprašanje o ontoteologiji.

 

Janko M. Lozar - Kierkegaard, Heidegger in mi današnji

 

Prispevek obravnava določene elemente Kierkegaardovih del v navezavi na Heideggrovo fenomenologijo, hkrati pa prinaša splošnejši premislek napetega odnosa med religioznim mišljenjem in filozofijo.

 

Miroslav Micov – Daniela Kuhnová - Nekaj pripomb k branju Kierkegaarda ­

 

V prispevku se bova opredelila do problematike neskladnosti prikazanih in razkritihresnic (Sokrat). Pokazala bova na ne povsem ustrezno pojmovanje racionalnega pri Kierkegaardu, ukvarjala se bova z možnostjo oziroma nezmožnostjo ustrezne razlage prikazanih resnic s pomočjo kategorij razkrivanja. Na kratko bova povezala osnovne argumente postmoderne in teološke filozofije zoper poglavitno omejitev spoznanja – t. i. redukcionizem. Pokazala bova, da je redukcionizem lahko ne zgolj približno, temveč tudi rigorozno orodje spoznanja. Vpeljala bova nova pojma, in sicer izračunljivost in katalogizabilnost. Ta pojma kot tudi pojem simetrije oziroma podrtja simetrije nama bosta pomagala pojasniti kvalitativne spremembe v kinetiki brez sprememb v dinamiki (Repar, 2012). To nama bo omogočilo, da o kvalitativnih spremembah, nedoločenostih in večpomenskostih spregovoriva natančno, brez pomoči analogij in metafor. S tem se ponuja možnost utemeljitve apriorne možnosti, da domisliva tudi etična vprašanja vse do njihovih posledic, vsaj v t. i. katalogizabilni obliki.

 

Valentina Hribar Sorčan - KANT IN KIERKEGAARD: OD OBČE K OSEBNI SVOBODI

 

Članek obravnava razlike med Kantovim in Kierkegaardovim konceptom etike in ključnim pojmom svobode. Kant hoče utemeljiti takšen etičen subjekt, ki bo univerzalen in daleč od partikularnosti. Zato ne razpravlja o subjektivni možnosti izbire, o tesnobi in dilemah, ki jih porajajo odločitve, ker to subjektivnost na polju etike v celoti zavrača. Nasprotno se pa pri Kierkegaardu srečamo s tesnobo izbire in odločitve, z ali–ali, pri čemer se v prvem, estetskem stadiju življenja svoboda še zdaleč ne kaže kot neki umen horizont, ampak kot razpuščeno preobilje čutnih dražljajev. Kierkegaardova misel izpostavi temno plat svobode, ki se pokaže kot brezizhodnost izbire, ko nobena odločitev (kot tudi ne neodločnost) ne ponudi optimalne rešitve. Avtorica izpostavi pomen Kierkegaardove misli za francosko in nemško moderno in sodobno filozofijo, s posebnim poudarkom na pojmih jaza/sebstva, drugega in intersubjektivnosti.

 

Metka Cotič -»Junak vere«

Prispevek »Junak vere« izpostavi pojmovanje vere pri Sørenu Kierkegaardu kot princip ljubezni, ki se manifestira med Bogom in človekom. Z vprašanji o Bogu se  namreč ukvarjajo iskalci Boga, ki jih »muči« odnos med človekom in Bogom, odnos, ki je zaznamovan z ljubeznijo, odpovedovanjem,  odpovedjo-suspenzom, zvestobo in zaupanjem. Prav v tem pa se poraja paradoks »umreti v sebi, da bi sebe našel«

Alejandro Gonzalez -Søren Kierkegaard: Etična refleksija o sočloveku in Jazu

Ko razmišljamo o soljudeh, jih pogosto vidimo kot »tiste, ki so drugačni kot jaz« ali »tiste, ki niso jaz.« Taka razmišljanja pogosto vodijo v iskanje odnosa, v katerem bi lahko z Drugim, ki je ločen in različen od Jaza, delovali najbolj harmonično, kot je mogoče.
Razpravljanje o tovrstni tematiki ni enostavno. Toda lahko rečemo, da je eden glavnih ciljev v tej razpravi doseči empatijo v povezavi do Drugega in odpraviti sebičnost ali egoizem.
S perspektive eksistencialne kierkegaardovske analize pa je zveza med Jazom in Drugim drugačna, saj je doseganje harmonije in usklajenosti z drugim v celoti odvisno od osvoboditve Jaza. To pomeni, da je pojmovanje Drugega pravzaprav pojmovanje sebe. Če upoštevamo to, je Drugo predstavljeno kot del identifikacije Jaza. Ta delnost je tisto, kar večinoma povzroča problem glede Drugega. Namen je torej doseči, da se Jaz popolnoma identificira z Drugim, hkrati pa sam ostane v celoti povezan. To ne pomeni, da bi moral do Drugega čutiti empatijo, ker to le poveča razliko med Jazom in Drugim, temveč stremeti k identifikaciji.
Empatija in identifikacija igrata zelo pomembno in kompleksno vlogo v razpravi o povezanosti Jaza in Drugega, in pogosto se zgodi, da se obravnavata skorajda kot en pojem. Vendar bi morala biti ta dva pojma ves čas skrbno ločena in podrobno razložena, saj se na ta način lahko izognemo težavam, povezanim s tem razmerjem, in ga tako bolje razumemo.

 

Ključne besede: Jaz, drugi