Thomas Menamparampil (IND); povzetek

DIALOG CIVILIZACIJ, RICCIJEV MODEL

Zgodovina nam govori, da se razlike pojavljajo med skupnostmi, kulturami, državami in še zlasti med civilizacijami. Ne gre zato, da ne bi marali drugih kultur ali civilizacij, ampak smo napačno razumeli pomene. Majhni problemi so velikih proporcev. Z popolnoma razvito tezo Samuela Huntingtona o neizogibnosti "spopada civilizacij" ne moremo iti do konca, strinjamo pa se z njegovim osrednjim argumentom, da je v sodobnem času prišlo do ponovnega prebujanja kultur in civilizacij in da se meje zaostrujejo. Obstajajo možnosti za večjo oblastnost in napetosti, in dobro je iskati poti, ki vodijo k umirjanju strahov, dialoga, sprave in sodelovanja.

 

Peter Kovačič Peršin (SLO); povzetek

ETOS PERSONALISTIČNE ORIENTACIJE

Personalistična filozofija je filozofija življenja, ki postavlja človeka in njegov etično odgovornost v središče svojega mišljenja. Zato ne gradi neke sistematične teorije, pač pa gre za aplikativno odzivanje na družbene razmere in osebne življenjske izzive posameznika. Danes postaja obrat k življenju temeljna nuja. Ne gre le za vprašanje osmislitve bivanja, gre za samo preživetje človeške vrste. Odgovorov na ta vprašanja pa ni mogoče najti v racionalističnih konceptih, ker so se izčrpali v protiživljenjskih praksah. Emmanuel Levinas je iz izkustva holokavsta prišel do spoznanja, da racionalistična filozofija ni zmogla uveljaviti niti najosnovnejših etičnih zahtev o nedotakljivosti človeškega življenja. Zato je postavil etos osebe, ki izhaja iz izkustva, pred racionalistične etične diskurze. »Etično stoji pred ontološkim«. S tem se je navezal na Kierkegaardovo stališče: »Etično je v človeku to, po čemer on postaja to, kar postaja.« Personalistična misel se je na Slovenskem začela uveljavljati po prvi svetovni vojni in se je v družbenem angažiranju navezala na krščansko socialno akcijo, ki je s Krekovim socialnim delom pred prvo svetovno vojno modernizirala slovensko družbo. Glavni predstavnik gibanja Edvard Kocbek je v sodelovanju s francoskim personalistom Mounierjem razvil angažirano personalistično etično misel, ki mu je kot kristjanu narekovala tudi sodelovanje v NOB in socialni revoluciji. Njegove ideje so navdihnile skupino mladih kristjanov, da so v začetku 70-ih let prejšnjega stoletja ustanovili gibanje in revijo »2000«. Gibanje se je zavzemalo za demokratizacijo takratne slovenske družbe z dialogom s predstavniki totalitarne partijske ideologije in oblasti. Po vzpostavitvi demokracije ter državni osamosvojitvi Slovenije je nadaljevala z obrambo demokratičnih standardov, zagovarjala družbeno solidarnost proti socialni segregaciji in se zavzemala za etične standarde. Tu je našla sogovornika v ideji svetovnega etosa, ki ga je deklariral Hans Küng in ustanovil svetovno gibanje za univerzalni etos.

Darko Štrajn (SLO): povzetek
REVOLUCIJA NA NAČIN POSREDNE POLITIKE
Koncept posredne politike (indirect politics), ki ga je v knjigi z istim naslovom predlagal Bartholomew, je nastal z njegovim branjem Kierkegaarda. Okoliščina, ki je bistveno prispevala k temu, da so se Kierkegaardova razmišljanja v različnih formah njegovega pisanja dotaknila politike, je bilo leto 1848. Kierkegaard je dovolj jasno uvideval, da je sfera politike pač neizogibna, ampak on sam se je osredotočil na neeksplicitno politiko, torej na posredno politiko. V različnih pojmovnih povezavah je flâneur podoba, v katero Kierkegaard in Benjamin projicirata svoje mišljenje, ki razbija iluzije progresa in predvsem izpodbija idejo totalitete, ki po definiciji pomeni izhodišče za družbene konstrukte, v katerih je individuum izpostavljen imperativu podrejanja. S tem, da sta Kierkegaard in Benjamin nastopila kot »disruptivna« misleca, sta za prakso prihodnosti utemeljila koncept posredne politike, ne da bi ga sama tako imenovala. Odmev na to najdemo v knjigi Esej o osvoboditvi, ki je prvič izšla l. 1969. V njej je Marcuse signaliziral, da je l. 1968 šlo za revolucijo, ki je v svoji pluralnosti in večdimenzionalnosti, predvsem pa z njeno oporo v marginalnih skupinah družbe, demonstrirala možnost političnega angažmaja brez podreditve individuuma abstraktnim idejam in transcendentnim ciljem.

Ciril Klajnšček (SLO); povzetek
NOVA BOŽANSKA KOMEDIJA
Pričevanje o naši nedolžnosti in neodgovornosti v novem globalnem sranju duha
To je zgoščen zapis mojih premišljevanj in reflektiranega izkustva osebnega “eksperimentiranja” z bitjo oziroma bivanjem kot sobivanjem, eksistiranjem, izstopanjem, izstajanjem/postajanjem, ki ima svojo čutno konkretno genezo in razvoj. Kolikor sem se pri tem reflektiral in to počnem še danes - tukaj in sedaj, sem vedno TA in TISTI: ta, ki misli in tisti, ki je mišljen; ta ki čuti in tisti, ki je čuten; ta ki sem in tisti ki ga niitd…
Dolgoletno psiho-analitično, gestalt-terapevtsko, fenomenološko in eksistencialno osvetljevanje (lastnega -zasebnega in javnega - početja, želenja, hotenja, načina življenja, bivanja in delovanja v vseh mogočih modusih je dopolnjevalo (s predanim dolgoletnim prakticiranjem borilnih veščin daljnjega vzhoda povezano) zen-budistično in Taoistično samoizpraševanje. Od kar je vse skupaj nekoč rezultiralo v izkustvo eksistencialnega obrata, po katerem nič več ni bilo tam kjer je bilo in takšno kot je bilo, je moje bivanje postalo v neskončnost naravnana osebna odprtost za to, čemur pravim človekovanje – hkratnoosebnostno in skupnostno kultiviranje…Temu sem zavezan v globoki osebni veri (prepričanju) v istorodnost pojmov človeka, skupnosti in boga in z vztrajanjem pri resnici kot jasnini, ne-skritosti biti. Pri tem se kot jin in jang, kot lice in naličje jaz-sveta nenehno prepletata med seboj dva koncepta: sel-koncept in koncept skupnosti (so-bivanja), ki mu ji je imanentna politika kot urejanje skupnih zadev. Ker brez politike kot oblikovanja skupnih interesov (prihajanja skupaj) in generiranja človeških moči za njihovo uresničevanje ne gre, sem po daljšem proučevanju in osebnem vztrajanju pri „avtentičnem eksistiranju“ prišel do spoznanja, da je“politika eksistence” ali “politika prijateljstva” podobno kot sem nekoč ugotavljal za “politiko telesa”, nezadostna. Je bodisi umik v narcisizem malih užitkov, bodisi racionalizacija nemoči pred odtujenimi močmi odločanja.

Iztok Osojnik (SLO);
KIERKEGAARD V LUČI FILOZOFIJE


Gašper Pirc (SLO); povzetek
HERMENEVTIKA MITIČNEGA NASILJA PRAVA
Medtem ko se strinjam, da je vdor političnega v pravo, se mehanizem enakosti, ki ga zasnuje pravo, preoblikuje v mehanizem porazdelitve nalog in ne v možnost kolektivne samorefleksije. Politično v pravu je dvoumno - je hkrati produkt pravne oblike, pa tudi zadržanje normativnosti drugega reda v okviru razlage prava in ne na področju pravih razmerij, ki ne morejo drugega kot izpodbijati zakonitost enakosti, ustvarjene z zakonom. Ker smo vrženi v kulturo, delimo skupne stvari in izvor prava je vendarle, kot bi rekel Derrida, pred-legalen. Ljudje lahko simbolično samo-legitimirajo svoja dejanja, učinke refleksivnega odpiranja možnosti biti drugačen od samega sebe. Lahko pa padejo v roke ideoloških in prevladujočih sil, zaradi katerih se avtonomni subjekti prava pojavljajo kot subjekti zunaj prava, medtem ko aktivno reproducirajo usodno nasilje prava; teme, ki jih je, kot je Menke prepoznal v svojem kasnejšem delu o Marxu in pravu, že prizadelo strukturno nasilje prava.

Janez Vodičar (SLO); povzetek
RICOEUR IN POLITIKA – KVADRATURA KROGA
Ne le Ricoeurjeva osebna izkušnja iz časov študentskih nemirov, ampak vsa njegova filozofija temelji na konfliktu interpretacij. V politiki gre še posebej za pogosto oprijemljiv konflikt, ki ima pogosto usodne posledice. V svojem razmišljanju Ricoeur ne išče utopičnih rešitev, še manj si zatiska oči pred dejanskimi problemi, ki jih prinaša institucionalizirana pravičnost v vsaki skupnosti. Pri iskanju razumevanja političnega procesa izhaja iz svoje male etike, kot je poimenuje, kjer v želji po dobrem življenju v prijateljskem – ljubečem odnosu dveh mora vedno biti prostor za tretjega, odsotnega. K temu pozneje doda še zahtevo po pravičnih institucijah. Te so razpete med utemeljevanje svoje avtoritete in izvajanjem nasilja, ki je potrebno za vzdrževanje lastne institucije. Gre za tragiko, ki jo najbolj izrazito izraža Sofoklejeva Antigona. Tam ohranjanje institucije pelje v tragičnost za vse. Vprašanje je, če je to edina pot. Hermenevtični pristop v politiki nudi rešitev, blizu komunitarni filozofiji, kjer ta konfliktnost postane plodovita. Praktična zmožnost moralnega presojanja, ki jo potrebujemo v vsakdanjem življenju, da sledimo želji po dobrem življenju skupaj z drugimi, mora v političnem odločanju postati del institucionalnega procesiranja tako avtoritete kot moči. Plodovita razpetost med utopijo in ideologijo je v zdravi družbi stalni korektiv nasproti zlorabe moči. Sodobna družba, kjer je vedno manjši demokratični angažma, še kako potrebuje spodbude za moč, da sprejme plodovitost konfliktnosti političnega diskurza, če noče zapasti v stanje, kjer bo spet z odobravanjem množic kdo uporabil politično moč.

Bogomir Novak (SLO); povzetek
KAKŠNE SO PERSPEKTIVE HUMANE POLITIKE OD KIERKEGAARDA DO JASPERSA?
Glede na Jaspersove angažirane zapise, bi morali politiki projektirati politične odločitve na osnovi zgodovinskih analiz določenih nacionalnih držav in globalnega sveta. Zato z analizo današnjega stanja delno izpolnjujemo to vrzel s pomočjo diagnosticiranih izvorov totalitariz ma v politični filozofiji Hannah Arendt. Današnja šibka demokracija je obremenjena s simptomi tradicionalnih totalitarizmov in neoliberalnega potrošniškega totallitarizma.
V drugem delu pokažemo razlike med realno politiko in možno humano politiko v posebni preglednici. Osnovna eksistencialistična stališča Kierkegaarda, Jaspersa, Weilove nam pokažejo kakšne so možne kvalitativne značilnosti nove politike krhkega posamičnika v njegovi neodpravljivi negotovosti in končnosti skrbi za njegovo in skupno dobro. Pot do Rifkinove utopične empatične civilizacije vodi prek Kierkegaardove brezpogojne zadolže nosti za ljubezen do bližnjega. Eksistencialna filozofska vera bi z avtentično komunikacijo privedli do 'življenja v resnici'. Gre za politiko 'od spodaj navzgor'. Humana politika kot sledenje prvotnemu zgledu podarjenosti življenja v smislu služenja drug drugemu bo nujno potrebna, če bomo hoteli ohranjati trajnostni razvoj.

Uroš Milić (SLO); povzetek
Cilj predstavitve sloni na konceptualni razdelavi odnosa med Sørenom Kierkegaardom in Karlom Jaspersom, z ožjim poudarkom na Kierkegaardov vpliv na Jaspersovo zasnovo univerzalnega opazovanja [Universale Betrachtung]. Kot vodilno izhodišče za predstavitev sem izbral Jaspersovo delo Psihologija svetovnih nazorov ter njegovo konceptualno bližino s Kierkegaardovim delom Bolezen za smrt. Z izbranim izhodiščem nameravam prikazati vsebino Jaspersove metodične prisvojitve Kierkegaardovega psihološkega opazovanja človeškega trpljenja. Izbrana smer predstavitve bo služila tudi v prikazu etične razsežnosti opazovanja ter njenega pomena za odprto etično vprašanje: kako vidimo sebe in druge v trpljenju.

Marko Vitas (SLO); povzetek
DEFINICIJA ŽIVLJENJA – MISIJA NEMOGOČE
Predstavitev se nanaša na uvod v problematiko opredeljevanja življenja nasproti nežive snovi. Predstavitev je pripravljena in bo predstavljena na popularno-znanstveni način.
Več raziskovalnih laboratorijev je opravilo nalogo sinteze organizma. V tem kontekstu je torej vprašanje: Kaj je življenje in kako ga lahko ustvarimo? Isto vprašanje kaj točno iskati, se postavlja astrobiologom, ki preučujejo življenje v Kozmosu. Ker je izvor življenja zelo multidisciplinarno področje raziskav, se zdi, da obstaja široko soglasje med strokovnjaki (kemiki, geokemiki, biokemiki, biologi, ekso / astrobiologi, računalniški znanstveniki, filozofi in zgodovinarji znanosti) v iskanju izvora življenja, da obstaja "očitna potreba po enotni opredelitvi življenja". Ker je težko in izmuzljivo opredeliti živo materijo kot tako, v razmerju do nežive snovi, v sodobnih znanstvenih konceptih torej obstajajo različne definicije življenja. Izvor življenjske skupnosti je utrujen od prizadevanj v zvezi s tem spornim vprašanjem. Nekateri znanstveniki menijo, da je določanje meje med neživljenjem in življenjem samovoljno. Poleg tega obstaja mnenje, da je razumevanje narave življenja z definicijskimi pristopi znanstveno neverodostojno, medtem ko drugi trdijo, da bi bilo zagotavljanje znanstvene opredelitve življenja nesmiselno, saj se iz določljivih opredelitev da le malo naučiti. Prav tako je mogoče izraziti skepticizem glede opredeljevanja življenja s stališča, da je življenje lahko nastajajoča lastnost. Razen osnovnih značilnosti lahko rečemo, da je življenje več kot vsota njegovih delov. V tem primeru bi bilo zelo težko opredeliti življenje z redukcijo na osnovne elemente. Vendar pa je definicija življenja danes potrebna, kot je bilo zahtevano na začetku dvajsetega stoletja, da bi opredelili pojem vodikove vezi s kemijsko teorijo. Zato se je zaradi znanstvenega napredka vredno poskušati približati oblikovanju enotne definicije življenja. V našem prizadevanju, da predstavimo to uganko, bomo začeli s precej elegantno obstoječo definicijo življenja, ki jo NASA uporablja kot delovno definicijo. Opredelitev je po predlogu Carl Sagana sprejela skupina, ki jo je leta 1994 zbrala NASA.

 

Kristian Guttesen (IS); povzetek
Namen prispevka je v luči eksistencialne fenomenologije opisati stanje človeka, ko sprejme odločitev o samomoru. Prispevek z uporabo eksistencialno-fenomenološke metode raziskuje trenutek, ko se oseba, ki trpi zaradi depresije, odloči za samomor. Osebno stanje duha v tem trenutku se analizira v luči Kierkegaardove teorije obupa. Upoštevane so interpretacije dveh Kierkegaardovih raziskovalcev, Michaela Theunissena in Alastairja Hannaya, da bi ugotovili, ali pogoji odločitve o samomoru ustrezajo njihovi analizi osnovne oblike obupa in se lahko zato uporabijo za opisovanje obupa osebe, ki razmišlja o samomoru. V prispevku ugotavljam, da se v trenutku odločitve o samomoru nobena razlaga ne ujema z osebo. Posledično je predstavljena teorija o eksistencialnem samomoru, da bi določili pogoje, ki morajo biti prisotni pri odločanju o samomoru. Ta teorija se nato z uporabo eksistencialno-fenomenološke metode uporabi za analizo dveh literarnih primerov. V zaključku so obravnavane nekatere potencialne pomanjkljivosti te teorije in poskus odgovora na to kritiko.

Igor Tavilla (I); povzetek
»NAPAD NA KRŠČANSTVO« ROSE LUXEMBURG (OB STOLETNICI NJENE SMRTI)
Rosa Luxemburg in Søren Kierkegaard sta, čeprav v zelo različnih zgodovinskih okoliščinah, pričala proti uveljavljeni krščanskI duhovščini, obtoženi neskladnosti z verskimi načeli, ki jih je izpovedovala.
Namen prispevka je dvojen: 1) raziskati analogije in razlike med načini, kako sta Kierkegaard in Rosa Luxemburg napadla institucionalizirano krščanstvo; 2) poudariti posebno antihistorično pojmovanje časa, ki temelji na njihovi verski kritiki.

Judit Bartha (H); povzetek
FRAGMENTI O NEUGODNEM. NEKATERI ROMANTIČNI PREDHODNIKI KIERKEGAARDOVEGA POJMA TESNOBE

 

Jelena Djurić (SRB); povzetek
Umeščeni med Bitjo in Ničem, se ljudje soočajo z nasprotjem želje po gotovosti in strahom pred eksistencialnim breznom. Njihova svoboda je ogrožena z determinizmom stvari in z vsemi negativnimi vidiki obstoja. Zato je umik v podrejenost posameznika privlačna eksistencialna možnost. Vendar pa v njegovi najgloblji subjektivnosti posameznik najde ključno možnost - povezati se z virom. Samo od tam lahko ustvarjalno preoblikuje neznosen (pogled na) realnost in sprejema odločitve, ki premagujejo temeljno pomanjkanje razumno dosegljivega jamstva za katero koli izbiro. V procesu, ki se končno združi z vero, posameznik najde svojo avtentičnost, ki je ključna za udejstvovanje kot tako. Ne glede na to ali je to vrsta vere, ki pričakuje, da se bo pojavila transcendenca, ali pa je to vera v imanentne možnosti sveta, je zelo pomemben človeški odziv na absurdnosti realnosti, ki jo lahko racionalno opazujemo. Ob zavedanju, da sta obstoj in razlog končni polarnosti Biti, bi z uporabo eksistencialne neposrednosti odnosa med temeljno strukturo Biti in živimi problemi človeških bitij morali poskušati razumeti možne odločitve novih politik v svetu, na katere lahko gledamo kot zgodovinske cilje eksistencialnega obrata.

 

Alastair Hannay (N); povzetek
KIERKEGAARD: SPOROČILO IN GLASNIK
Kierkegaard je – ker pri dvaindvajsetih letih ni našel svojega »jaza« – na oseben način zabredel v krizo, ki je postajala vse bolj običajna v svetu, razsvetljenem z Marxovimi, Webrovimi in Freudovimi vpogledi. »Samo-omika« že tako ekscentrične pozicije danske Zlate dobe je Kierkegaardu odprla oči za strategije, ki ljudi varujejo pred slehernim globljim pomenom brezdomnosti v bivanju. Prepričanje, da je uzrl »resnico« krščanstva, to, kar dejansko je, ga je napeljalo k ugotovitvi, da krščanstva ni: »kratko malo ne obstaja.« Trdil je celo, da je zdaj napočil čas zanj: »Evolucija celega sveta« se nagiba v smer »absolutnega pomena kategorije posameznega … natanko načela krščanstva«. »Sporočilo« je v tem, da naj bi njegove besede razumeli na tisti ravni, kjer pride do soočenja z bivanjsko brezdomnostjo kot tako. Tedaj morda razberemo poanto pripombe, da Sin človekov nima kam položiti glave, in dojamemo, zakaj je lahko tisti, ki jo je izrekel, opisoval samega sebe kot božjega sina.

Karel Gržan (SLO); povzetek
95 TEZ
95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma. Nevzdržnost razmer v Cerkvi je pred 500 leti Martina Luthra primorala, da je 31. oktobra 1517 nadškofu Albertu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu poslal protestno pismo, ki mu je priložil svojih 95 tez. Njegov poziv Cerkvi, naj se vrne k nauku Svetega pisma, je bil glavni vzrok številnih novosti. Nevzdržnost današnjih razmer pa je vzrok 95 tez, »pribitih na vrata svetišča neoliberalnega kapitalizma«. V njih je poziv, da se odvrnemo od krivičnega in zločinskega hrematizma in obudimo nauk ekonomije, katere temeljno poslanstvo je skrb za dom – poskrbeti za slehernika. ...

Jasna Koteska (MK); povzetek
DRAGULJ NA ZAMRZNJENEM JEZERU: KIERKEGAARD O POMENU DEJANJA
Predavanje analizira zanimiv paradoks v interpretaciji Sørena Kierkegaarda o pomenu dejanja v njegovem znamenitem traktatu iz leta 1846 »Dve dobi: literarni pregled«. Kot je znano, je Kierkegaard uporabil priliko o dragocenem dragulju na zamrznjenem jezeru, prekritem s tankim ledom. Če je doba revolucionarna, piše Kierkegaard, celotna skupnost praznuje pogum osebe, ki bo žrtvovala svoje življenje za skupni cilj, da pride do dragulja. In obratno, če je doba refleksivna, se meni, da je junaško dejanje posameznika nerazumno in nesmiselno, posmehuje se njegovemu pogumu ter moči in reducira žrtvovanje junaka na preprost prikaz spretnosti. Paradoks se pojavi, ko Kierkegaard opisuje revolucionarno energijo. Drugače znan po svojem mojstrskem literarnem slogu, se je Kierkegaard ob opisovanju revolucionarne dobe enigmatično izogibal igrivim, vnetim in hitrim interpretacijam, ki bi ustrezale zagonu, ki je potreben za revolucionarno delovanje! Namesto tega se je odločil za banalne, ponavljajoče in dolgočasne stavke. Na primer: "Čas revolucije je v bistvu strasten in zato v bistvu kulturen"; »Napetost in odpornost notranjega bitja sta merilo esencialne kulture«; "Doba revolucije je v bistvu strastna" in tako naprej.

Očitno vprašanje je, zakaj se je Kierkegaard, ki se je dobro zavedal, da ponavljanje prinaša redukcijo jouissancea, odločil za interpretacijo revolucionarne dobe s ponavljanjem in z isto melanholijo in žalobnostjo, s katerima je opisal sedanjo dobo? Je to zato, ker je menil, da je vsaka revolucija v bistvu ponavljajoči se dogodek brez radosti? Ali pa, ker je verjel, da je vsako samožrtvovanje (junak na tankem ledu) vedno že nesmiselna gesta, ki ne more požeti odobravanja skupnosti? Ali, še radikalneje, kaj če sploh ne obstaja doba, ki bi jo lahko imenovali revolucionarna? Kaj če v zgodovini ni ničesar posebnega in je vsaka epoha le niz praktičnih odločitev o tem, kateremu življenjskemu slogu oseba želi biti podvržena? Ali končno, ker je spoznal, da je v bistvu vse dejanje opravljeno s skokom vere, brez razumnega védenja; poleg tega pa, da je definicija dejanja gibanje, ki žrtvuje pomen "racionalnega" dejanja, in končno lahko to dejanje razumemo kot resnično dejanje samo, če vodi posameznika po poti doseganja najvišjega dobrega kot ga razume Kierkegaard.

Primož Repar (SLO); povzetek
IMPETUS DEJANJA EKSISTENCIALNE REVOLUCIJE: POSAMIČNIK CONTRA MNOŽICA. Y GASSET IN KIERKEGAARD
V prispevku se nanašam na Kierkegaardovo kritiko časa, kjer se v njegovem delu Dve dobirazkriva tudi temeljni eksistencialni problem neavtentičnosti sleherne dobe, namreč problem izravnave, ki ga kasneje, v svojem času prepoznava tudi Y Gasset kot problem nastopa in prevlade množic v moderni zgodovini in množičnega človeka, ki izgublja dostojanstvo posamične osebe in s tem čut za odgovornost. Proti njemu Kierkegaard afirmira slehernika kot posamičnika, Y Gasset pa figuro plemenitaša. Družbeno-politična dimenzija svobodnega in edinstvenega človeka, ki je zmožen transhistoričnega dejanja se pokaže v Vajah v krščanstvu Anti-Climacusa. Pogum transgresivnega posamičnika more privesti do preobrata poesisa v theosis. Kriza je priložnost za boj za človečnost in s tem dostojanstvo človeka. A ta bivanjski zaobrat etično bit priliči religiozni. Za prelom posamičnega v obče in obrat občega v posamično je potreben skandalon, da bi bili sodobni transhistoričnemu dejstvu, ki eksistenci omogoča pričevanje. Čas revolucije prinaša strastno navdušenje. Eksistenca pa je kot stanje duha blizu tistemu, čemur bi Kierkegaard rekel »revolucija enega« kot pričevanje. Kierkegaardov boj za konkretnega udejanjenega posameznika ter proti izravnavi je tudi Y Gassetov boj za skupnost, ki razpada.

 

Abrahim H. Khan (CAN); povzetek
SREČANJE VZHOD-ZAHOD: TAGORE IN KIERKEGAARD O POSTAJANJU OSEBA
Razmišljanje o eksistencialnem obratu in možnost novih politik v svetu bi pomenilo razumevanje sveta na resnično globalni način, ki bi presegel evrocentrični dialog in pogovor sever-jug. To bi moralo vključevati dialog med Vzhodom in Zahodom, da bi podprlo pluralizem idej za spodbujanje ustvarjalne in humanistične odprtosti ali duhovne enosti. V ta namen sta sočasno postavljena dva vplivno reprezentativna misleca: danski Soren Kierkegaard (1813-1855) in indijski Rabindranath Tagore (1861-1941). Nasprotovanje drug drugemu, da se medsebojno razsvetlita, lahko pokaže, da se tisto, kar se zdi v asimetrični obliki (literarni slog in zgodovinski kulturni kontekst), izkaže, da je simetrično glede na odnos individualnosti in družbe.

Nadezhda Gonotskaya (RUS); povzetek

ANTI-PLATON: PODOBA MODERNE FILOZOFIJE V KONTEKSTU KOVANJA POVEZAVE MED POLITIKO IN EKSISTENCIALIZMOM

Prispevek obravnava odnos med filozofijo in politiko oziroma védenjem in močjo v zahodni misli. Osredotoča se na njuno povezavo, ki jo je naredil Kant kot pogoj možnosti razsvetljenstva, da odnos modernosti nujno vključuje filozofsko dvojno izbiro. To do neke izbire ima možnost nevarnosti. Razlaga to nevarnost, pri čemer skozi Foucaulta pokaže, kako lahko določene filozofske ideje ali gibanja postanejo ideološka. To pomeni, da dvojno dušenje ali gibanje pomeni, da je treba zavzeti družbeno-pragmatično stališče in s tem vključevanje v politično življenje. Posledica ali argument, ki je rdeča nit prispevka, je, da ni nujno, da bi v politično odločanje vključili eksistencialno razmišljanje, da bi naredili tisto, kar že je konceptualno. Sodobna filozofija poskuša najti nove načine, kako vrniti v življenje starejše koncepte, glede na to, da filozofsko razmišljanje oblikuje lastna kultura. Enotno filozofsko razmišljanje ali eksistencialni slog, kulturnostno ne ustreza vsem.

Žarko Paić (HR); povzetek
POLITIKA EKSISTENCIALNEGA PREOBRATA? KIERKEGAARD IN MOČ TEHNOSFERE
Iskanje zadnjih vzrokov eksistencialnega obrata, zlasti v dvajsetem stoletju po Levinasu in Derridi, se je zdelo obsojeno na trajno odlaganje njunih lasnih utopičnih idej. Kierkegaard je gotovo tisti, s katerim izraz obstoj kot kontingentni dogodek vstopa v moderni čas kot projekt svobode. Toda ali je ta izraz sploh zadosten za spoprijem z različnimi neoliberalnimi močmi danes in zlasti s prizadevanji tehnosfere, da v svoje roke prevzame nadaljnjo "usodo" človeške zgodovine?

 

Cvetka Tóth (SLO); povzetek
JASPERS O HUMANIZMU

Humanizem kot ideja po Karlu Jaspersu pomeni, da ta ustvarja duhovni prostor, ki vsakemu človeku omogoča in od njega tudi zahteva, da se bojuje za svojo neodvisnost. Danes je humanizem postavljen v politične okoliščine in po Jaspersu pred izbiro: svoboda duha, ki se bojuje javno, ali pa nadzorovani duh. Tu ni kompromisa, saj lahko živi le na enem polu, na drugem se izgubi. Humanizem ni delne narave, kot zares učinkovit je celostno naravnan in kot tak pomeni humanizem za vse. Humanizem, kot ga je razumel Jaspers, se obrača k vsakemu posameznemu človeku. In humanizem »je le medij, ne izpolnitev človeškosti. Če postane končni cilj, se razvije izolirano gojenje preteklega v vse bolj nerealnem in hkrati brezživljenjskem obstoju.« Eno najbolj izstopajočih in za Jaspersa zavezujočih stališč o humanizmu je poudarek na tem, da svoboda ni nikdar samo svoboda posameznikov, kajti vsak človek kot posameznik je svoboden toliko, kolikor so svobodni tudi drugi ljudje

.

Paula Arizpe (MX); povzetek
DOSTOPNOST BIVANJA PRI JASPERSU

V svojem epistemološkem statutu se Jaspersova analiza ukvarja z logičnimi orodji, ki jih subjekt uporablja za dostop do transcendence skozi bivanje. Razlog, da je izpolnitev bivanja dialektična, je strukturiran s popolnim združevanjem alternativnih polov: bivanje in svet. Zato je filozofsko bivanje v polnem pomenu v samopoznavanju človeka. Bivati v celoti pomeni osebno zahtevo korenite notranjosti, razum pa bo referenčna povezava vseobsegajočega človeka.

 

Ouyang Kang (KITAJSKA); povzetek

SVETOVNA KOMPLEKSNOST, KONFLIKT VREDNOT IN ČLOVEŠKE MODROSTI V GLOBALNEM SVETU
Človekovo bivanje se v sedanjem času sooča z zelo zapletenimi problemi v svetu. Eden od ključnih elementov in razlogov za kompleksnost so vrednote in konflikt vrednot. Kako se lahko učinkovito soočamo z različnimi izzivi in velikimi težavami, ki izvirajo iz kompleksnosti sveta? Seveda bi se morali kaj naučiti iz zgodovine, tradicij in kultur. Številne možne načine in vire so prispevale različne države in filozofije. Osebno menim, da z eno samo modrostjo ne moramo resnično rešiti zapletenih problemov v svetu. Moramo se več naučiti iz modrosti različnih kultur in filozofije v svetu. Na podlagi analize svetovne kompleksnosti in vrednotnih konfliktov, si ta prispevek prizadeva zagotoviti nekaj kitajske modrosti za razmišljanje in izbiro.

 

Ana Jereb (SLO)

PONAVLJANJE V LACANOVI TEORIJI IN PSIHOANALITIČNI TEHNIKI

 

Tomaž Herga (SLO)

MED FILOZOFIJO IN PSIHOANALIZO: ZAKAJ JE ABRAHAM ŽRTVOVAL SINA?

 

Anže Okorn (SLO)

IGRA PRI KIERKEGAARDU, NIETZSCHEJU, LACANU IN DELEUZU