POVZETKI

10. Mednarodna filozofska delavnica in konferenca Sørena Kierkegaarda

 

Igor Bijuklič (SLO)

Pritlikavi titani: Günther Anders in prometejski razkorak kot novi položaj človeka v tehnični dobi

Za Güntherja Andersa, enega bolj prodornih in samosvojih mislecev metamorfoz človeške duševnosti v tehnični dobi, pomeni leto 1945 začetek nove dobe, v kateri se je človeški položaj fundamentalno spremenil. Vsemogočnost človeštva nastopi v inverzni obliki, ne kot ustvarjanje iz nič, ampak kot redukcija na nič. Zmožnost, da na zemlji sprožamo procese, ki so podobni tistim, ki se odvijajo na površini sonca, torej zmožnost, da človeštvo sproducira svoj lasten konec, inavgurira »pritlikave titane«. Z nastopom moderne tehnike za Anders nastane nepremostljiva vrzel med različnimi človeškimi zmožnostmi, najbolj izrazito med tem kaj vse lahko proizvedemo (tehnično spočenjamo, izumljamo) in na drugi strani človeško zmožnostjo imaginacije. Človeška domišljija, zaznavanje, čustvovanje, jezik postanejo skrajno zamejeni glede na skorajda neskončne učinke našega tehničnega početja. Znotraj te moderne shizofrenije, te nove conditio humana, ki jo Anders poimenuje »prometejski razkorak« (Prometheische Geffäle), zamišljanje končnih učinkov našega lastnega početja ni več tako enostavno dosegljivo oziroma znotraj tehnične delitve dela in pristojnosti tudi ni več naša naloga in skrb. Predimenzioniranost in nepredstavljivost sta vpisana v naše tehnično početje in tako se zlahka zgodi, da ravno tisto najbolj grozljivo in strašno ne vzgiba več naše skrbi in čustvovanja. Kako, če sploh, je možno premostiti ta razkorak?

Ključne besede: Günther Anders, moderna tehnika, titani

Thomas Diesner (NEM)

O tehnosferi: Ontološki status tehnologije

            Vprašanje ontološkega statusa tehničnega odseva naš odnos do tehničnega kot kalejdoskop. Opazno vse bolj, kot pravi Günther Anders, da nimamo izbire pobegniti tehničnemu. Že v letu 1956 je Anders govoril o našem svetu kot o ''sistemu naprav'' in je kot tak kategorično različen od sredstev. Tehnosfera je predvsem sistem pred-odločitev.

            Instrumentalni pristop k tehnologiji tako postane iluzija: »Tehnologija, tisto želeno, sedaj želi nekaj« (Sonnemann). Michel Tibon-Cornillot priznava tehničnemu lasten ontološki status, ki reprezentira resnični posredniški prostor, simbiozo vitalnega z aparatom, ki dosega svoj vrh v virtualni resničnosti ali v kiborgizmu.

            Tehnično je torej tisto zaradi česar blesti sama tehnika. Ustvari prostor v katerem se lahko izraža želja, strah in užitek in tudi omejitev življenja, ki je lahko celo ogroženo zaradi strukturne moči tehničnega. Hegel je v svojem razločku med orodjem in strojem videl spremembo in zaznal, da delovanje nagona še ni v orodju. Je torej ontološki dualizem notranjega in zunanjega, umetnega in naravnega nepreklicno odpravljen? Kateri ontološki status moramo priznati tehničnemu?

Ključne besede: tehnično, ontologija, tehnosfera, strah, Anders, kiborgi

            Jelena Djurić (SRB)

Ali še obstaja upanje za eksistencialni preobrat?

            Je še upanje za eksistencialni preobrat, četudi se vpogledi Güntherja Andersa s časom vse bolj ostrijo? Mehanicistični pogled, ti. ''znanstveni materializem'', določa modernizacijo, ki preprečuje alternativno strukturiranje sveta. Tehnološki napredek in nihilistični odnos do smisla obstoja in človeških vrednot delujeta skupaj; tehnologija, še posebej tehnologija družbe, pridobiva vse večjo avtonomijo in s tem ustvarja vse bolj odtujen odnos do vrednot. Zanikanje namena obstoja izven funkcij v tehnologiji sistema omogoča tehnokratski prevzem moči in podrejanje sveta reduciranim ciljem, pri katerih je za škodljive posledice lahko odgovoren le človek. Morda je v občutku odgovornosti upanje, da se bo redukcija človeka in sveta ustavila, preden bo prepozno za ozdravitev. To upanje bi pomenilo eksistencialni preobrat – konec tehnokratskega načina obstoja, ki temelji na izkoriščanju bitij in vse večjem uničevanju temeljnih človekovih svoboščin in pravic.

Ključne besede: tehnokracija, nihilizem, način obstoja, upanje, eksistencialni obrat

            Abrahim Khan (KAN)

Kierkegaardova sodobonost kot tista, ki obstaja med ne-še in nič-več

            V prispevku razmišljam o ideji sodobnosti kot referenci za obstoj v prihodnosti, ki še ni in vključuje možnost nič-več. Razmišljam o miselnih linijah anti-Klimakusa ter sočasno o Kristusu kot načinu apokaliptičnega obstoja.

Ključne besede: Kierkegaard, Kristus, apokaliptično, obstoj, prihodnost, čas

                Ciril Klajnšček (SLO)

Apokalipsa zdaj ali eno samo prehitevanje

Nobena skrivnost ni, da se že nekaj časa nahajamo sredi apokalipse, s katero označujemo normalizacijo znanstveno-tehnično in tržno-ekonomsko ustrojenega življenja v post-resničnem svetu razsipavajoče se skupnosti in človečnosti. To videti, ali ne videti, zdaj je vprašanje. Samo od našega osebnega in skupnega odgovora nanj, ki je rezultat naših ubranih misli, besed in dejanj, pa je odvisna naša skupna prihodnost.

Za avtorja, ki je leta izkustveno eksperimentiral z bitjo in se samo-reflektirano preizkušal v različnih modusih sobivanja, je aktualna apokalipsa izraz nihilizma in rezultat človekovega samo-prehitevanja. Ob tem gre za samo-prehitevajoče se misli, besede in dejanja ljudi, ki so se navadili živeti golo (pojma in odnosa do biti osvobojeno) življenje in niso zmožni (naučeni) v sebi pomirjeno misliti in udejanjati lastno dvojino: telesa in duha, nature in kulture, uma in srca. Posledica tega je kopičenje in preobilje nedokončanih, (s)miselno nepredelanih misli, besed, dejanj in dogodkov.

V aktualni apokalipsi se ljudje vse bolj vrtijo okrog sebe in ne zmorejo več graditi osebnih odnosov in skupnosti. Ko obilje pozitivnosti pripelje do izgube konfrontacije in upora, usoda postane stvarnost. Znotraj takšnega stanja in delovanja duha, se družba spreminja v totalitarni sistem samo-nadzora, samo-discipliniranja, samo-podrejanja in samo-izkoriščanja, človeški subjekti pa v projekte.

Hiperkapitalizem, ki je po človeku ustvarjen in vzdrževan sistem in režim regulacije vedenja ljudi, pretvarja ves človeški obstoj v mrežo poslovnih odnosov, ki človeku jemljejo dostojanstvo in ga nadomeščajo s tržno vrednostjo. Politika kot podsistem moči v njem nima več bistvenega vpliva na ekonomski podsistem. Ekonomija ni več kategorija razuma, ampak religija, katere subjekti se (proti-dejstveno) usklajujejo preko prihodnosti. Morala se umika splošnemu nauku o smotrnosti ter teoriji maksimiranja in optimiziranja lastne učinkovitosti ekonomskih subjektov. Samostojno rabo uma nadomešča mišljenje, ki čedalje bolj temelji samo še na nepredelanem »materialu«, ali »nedokončanih zadevah« in kot tako zaostaja za potrebami apokaliptičnega časa in razmer v oblikovanju katerih – z vsemi svojimi mislimi, besedami in dejanji – nenehno sodelujemo. Samo-prehitevanje in kopičenje nedokončanih zadev pa se s pomočjo našega nekritičnega (nereflektiranega) odnosa do znanosti in tehnike samo še povečuje.

To so značilnosti, po človeku ustvarjenega kapitalističnega sistema, ki se reproducira v dispozitivu ustrojenega življenja in v procesih samo-prehitevanja (beri prisile ponavljanja), pod krinko želje po lastni nesmrtnosti pa producira kulturo smrti, v kateri kapital deluje kot mana. Izhod iz aktualne apokalipse zategadelj zahteva popolno (paradigmatsko) preobrazbo mišljenja in delovanja, ki mora začeti z de-ekonomistifikacijo vsakodnevnega življenja.

Ključne besede: apokalipsa, samo-prehitevanje (nov pojem), tehnologija, ekonomija, politika, morala, hiperkapitalizem, hiperkomunikacija, dataizem, nihilizem, digitalni panopticon, nasilje pozitivnosti, prisila transparentnosti, kultura nastopanja in optimizacije, gon smrti, družba preživetja, samo-izkoriščanje, samo-podrejanje, emancipacija, eksistenca

            Jasna Koteska (MK)

Robot, človek in tehnološki Drugi (konceptualne pripombe)

Prispevek naslavlja številna vprašanja o človeku, robotu in protezah.

Je proteza pogoj za prenašanje okrepljenega ideološkega sadizma sveta? Kaj pomeni robot? Kaj pomeni proteza agresija? Bodo ljudi zamenjali stroji in roboti? Ali obstaja kaj takega kot je ''prava'' človeška narava? Je celotno telo le velikanska proteza? Katera gibanja bodo nasprotovala proteziranju sveta? Kako obravnavati pojem tehnološkega drugega?

Prispevek bo naslovil navedene problematike z vidika historičnih in sedanjih perspektiv.

Ključne besede: robot, robotika, človek, človeštvo, tehnologija, Drugi, stroj, proteziranje

Peter Kovačič Peršin (SLO)

O razčlovečenju sodobne civilizacije

            Stanje duha in družbena kriza sedanje dobe silita celo racionalno trezne filozofe v apokaliptično viziji prihodnosti. (Slovenska psihoanalitična) kritika družbenih deviacij je obtičala pri razglašanju prihoda apokaliptičnih jezdecev: sodobne kuge – kovida 19, vojne, lakote in množičnega umiranja. Torej ne odpira nobene perspektive za prihodnost človeštva, kar kaže na to, da ta metoda mišljenja ne more več ustrezno odgovarjati na družbeni, moralni, mentalni in duhovni krč sedanjega človeštva. Toda stanje krize ni danes prav nič bolj brezupno, kot so ga opisovale vse apokaliptične vizije od apostola Janeza v 1. stol. po Kristusu, pa srednjeveških prerokov Nostradamusovega obzorja do novodobnega filozofa Spenglerja, ki je podrobno analiziral vzroke in naravo zatona zahodne civilizacije. V vseh obdobjih človeške zgodovine so bili časi, ki so človeka plašili z apokaliptičnim koncem zgodovine. Epidemije, vojne, lakota in množično umiranje so stalnica zgodovinskega valovanja. Vzponi in padci civilizacij se del zgodovine človeštva, ki se jih danes morda bolj jasno zavedamo kot so se jih v preteklosti in zato jih ne bi smeli razumevati kot katastrofične pojave, pač pa kot del kozmičnega procesa porajanja in minevanja, ki se odraža tudi v zgodovini človeške vrste. O koncu zgodovine lahko govoričijo le tretjerazredni družboslovci, kot je Fukujama, ki je s svojo popularno knjigo vršil le propagando za domnevno hladnovojno zmago ameriškega imperija, kar se je že po nekaj desetletjih izkazalo za fata morgano.

            Andersova teza nakazuje drugo smer premisleka. Opozarja na ključni problem sedanjega stanja duha, na globoko etično krizo sodobnega človeka, ki ni z obstoječo moralno in duhovno zavestjo sposoben obvladovati svojih tehnoloških zmogljivosti niti ni sposoben na osnovi sedanje ravni etično družbene uzavestitve oblikovati ustreznega družbeno gospodarskega reda, ki bi omogočal stabilno življenje večini človeštva in s tem možnost nemotenega razvoja.

Ključne besede: psihoanaliza, Anders Günther, etična kriza, človeštvo

Thomas Menamparampil (IND)

Tehnologija danes kliče k občutku odgovornosti

Blagoslovov, ki jih doprinese napredek tehnologije, je veliko. Življenje postane bolj varno, udobno, inteligentno, z možnostjo odnosov po vsem svetu: boljša hrana in medicina, boljše hiše, boljša izobrazba, boljša sredstva potovanja, boljša komunikacijska sredstva. Vendar, obstaja cena, ki je bila izsiljena – ljudje so pogosto zasužnjeni.

Zato bi morali ljudje, ki se ukvarjajo s tehnološkim raziskovanjem skritih potencialov narave v dobro človeštva, poskrbeti, da ni negativnih stranskih učinkov, npr. škodovanje okolju, kršenje naravnega reda stvari, kršitev dostojanstva človeka. Kar bi morali ljudje, ki se ukvarjajo s tehničnimi raziskavami, storiti v skupno korist je interakcionirati z drugimi poznavalskimi osebami, ki lahko bodisi potrdijo njihovo percepcijo bodisi jih izzovejo k novemu načinu razmišljanja, celo popravijo ali dopolnijo njihove izsledke na način, ki služi človeštvu.

Če se ozremo na nedavno zgodovino, se zavemo, da čeprav je jeza pri ljudeh naravna, jo ideologija lahko okrepi, tehnologija pa ji lahko da prednost. Jeza lahko povzroči to, da je človeška občutljivost pokončana, ljudje postanejo motivirani, da so do sočloveka manj kot človek. Tehnologija v teh rokah postane nevarna: jedrske bojne glave lahko ubijejo milijone ljudi.

Danes, z razvojem umetne inteligence, bi morali pionirji tega področja poskrbeti, da iz ljudi ne napravijo sužnjev tehnologiji, namesto zaveznikov. Zatorej morajo znanstveni preboji voditi h globljemu razmišljanju o namenskosti tehnologije, ki jo želijo razviti.

Ključne besede: tehnologija, blagoslov tehnike, suženjstvo, človeštvo, v službi človeka, nevarnost

            Gašper Pirc (SLO)

Negativna dialektika, družbena komunikacija in človeško trpljenje

Živimo v družbi, ki med drugim zaznamujejo dve leti trajajoča kriza v zvezi s COVID-19 in trenutna rusko invazijo na Ukrajino, ki obenem nakazuje posledice nedokončane tranzicije v postbinarnem svetu 20. stoletja ter morebitno ekonomsko krizo v panorami novodobnih družbenih patologij. Tovrstne družbene patologije s svojo ideološko silo vzpostavljajo samostojno normativno težišče in obenem standarde vednosti v družbi. Pri tem se je vredno vprašati, je posameznikova nemoč v času krize posledica diskurzov, ki vzpostavljajo tendence vednosti v družbi, procesov, ki imajo več opraviti z netransparentnostjo vrednot ter mankom odgovornosti, skupnostnega čuta in pripoznavanjem strokovnosti avtoritet kot s komponento razuma? Morda obstaja odgovor, ki povezuje obe strani.

V digitalni dobi, kjer se teorije zarote vedno bolj aktivno vključujejo v procese podajanja vednosti, je nezaupanje v stroko in "twitter politika", ki se ne meni za dejstva tako posledica politične odločitve in čustev kot so strah, sram in anksioznost kot zavestnega zanikanja vednosti. Pri tem razumevanju se pojavlja problem: le ob sprejetju moralnega kognitivizma je moč upravičeno sklepati na neposredno povezavo med razumom in normativno identiteto, kar pa zahteva natančnejšo razdelavo. Tako kot refleks proceduralnega spomina sam po sebi še ni izraz nevednosti, je težko poenotiti raznolike izraze nezmožnosti upravičenega spoznanja.

Vsekakor razumevanje povezave med individualno in družbeno razsežnostjo kognitivne patologije in družbenega trpljenja zahteva izredno kompleksno in obenem relevantno raziskavo, ki kliče po empirični potrditvi sklicev. Pri tem se je moč ozirati na Benjaminove raziskave usode pravne države, ki je vzpostavljena na inherentnem pravopostavljajočem in pravoohranjajočem nasilju kot nujni komponenti družbene aplikacije pravnih aktov; pravo je po njem strukturno odvisno od uporabe nasilja s prisilnimi sredstvi s pomočjo uprave in policije. Verjetno še času primernejša je vrnitev k Adornu, ki v Negativni dialektiki opozarja, da je "potreba, da trpljenje spregovori, [je]pogoj vse resnice. Kajti trpljenje je objektivnost, ki teži na subjekt."

Ključne besede: socialna filozofija, negativna dialektika, družbena patologija, pravo, politična filozofija, teorije zarote, normativno upravičenje

            Darko Štrajn (SLO)

Tehnologija reprodukcije, množična kultura in sodobne oblike medijskih reprezentacij

Gledano bolj ali manj v širših splošno sprejetih socioloških okvirih, množično kulturo omogoča širok nabor strukturno soodvisnih komponent, kot so načini industrijske proizvodnje, individualna svoboda, splošna izobrazba, prosti čas in seveda mediji. Današnja kultura je množična kultura ali, kot bi rekli, ni kulture, na katero množična kultura ne vpliva. Verjetno prvi avtor, ki je to dejstvo odločno, določno, jasno in zgoščeno predstavil, je bil Walter Benjamin, čigar esej Umetnina v času ko jo je mogoče tehnično reproducirati je imel resen in trajen vpliv, vendar se je res začel po več kot dvajsetih letih po prvi objavi. Če se, kot je zapisal Benjamin, sam pojem umetnosti s procesom tehnične reprodukcije temeljito spremeni, potem bi morali domnevati, da se svet, ki se zrcali, izraža, artikulira ... v takšni umetnosti, nekako preobrazi. Nekateri politični motivi, med njimi najvidnejši intelektualni upor proti fašizmu, očitno sodijo v zgodovinske določitve, zaradi česar je Benjamin odločno kritiziral idejo »avtonomnega umetniškega dela«. Takšno stališče bi lahko dobro razumeli v logiki samega besedila, ki želi umetniško produkcijo opredeliti kot nekakšno »materialno silo«, kot sredstvo emancipacije – ne le kot produkt samotnega intelektualnega napora (kar običajno prepoznamo kot avtonomno umetniško delo), pa tudi kot zavest in freudovsko nezavedno ustvarjajočo silo. Instrument, ki predstavlja novo strukturo realnosti – filmska kamera – deluje na ravni nove »znanosti«, ki uničuje idejo nemške klasične filozofije o tem, da se Subjekt rojeva za avtonomijo. »O optično nezavednem zvemo nekaj šele s kamero, tako kot s psihoanalizo spoznavamo nagonsko nezavedno« (Benjamin, 1998: str. 170).

 

Ključne besede: družba, reprodukcija, emancipacija, film, percepcija tehnologije

 

            Humberto Ortega-Villaseñor (MEH)

Zmedenost tehnologije

            Nebrzdani individualizem in neoliberalizem, kjer je bil slednji v preteklih štirih desetletjih največji spodbujevalec prvega, sta propagirala prepričanje – šele pred kratkim izzvano – o hipertehnologiji kot vrhuncu stremljenja človeštva in reprezentaciji njegove prihodnosti. Prispevek je kratka filozofska refleksija, ki se skuša vpraševati o domnevni nezmotljivosti tehnološkega projekta in o tem kaj pomeni biti človek danes. Refleksija se opira na kulturne matrice izvirnih ali avtohtonih prebivalcev Mezoamerike, znotraj okvira razmišljanja filozofa 19. stoletja Sørena Kierkegaarda, ki je predpostavljal eksistencializem in tehnološkega scenarija kakor si ga je zamislil evropski filozof Günther Anders (1902-1992). S temi deli želim povezati zbirko idej, ki bi pripomogla diskusijam med misleci in raziskovalci iz širokega spektra različnih disciplin (vključujoč etnologijo, zgodovino, sociologijo in psihologijo) o hipertehnološki prihodnosti človeštva. Refleksija želi osvetliti slepost moderne družbe, brezglavo hitenje v tehnološki projekt in nujno potrebo po ponovnem umerjanju človeškega obstoja v bolj naravni meri.

Ključne besede:neoliberalizem, hipertehnologija, dekadenca, reintegracija, naravna mera

            Luka Trebežnik (SLO)

Günther Anders in eksistenca vpričo katastrofe

Günther Anders ugotavlja, da je sodoben človek zaznamovan s slepoto za apokalipso (Apokalypseblindheit), kot tak ni zmožen videti oz. dojeti prihajajoče katastrofe. Takšna diagnoza nas sprva začudi, saj je ravno nepredvidljivost prihajajočega bistveni predikat apokaliptičnega dogodka, toda Anders poudarka ne daje na prihajajoče, pač pa na slepoto, ki si jo povzroči človek sam, ker se želi izogniti odgovornosti za prihodnost. Apokalipsa kot taka je po Andersu torej že navzoča tu in zdaj, v laboratorijih in tovarnah orožja, v tehnični miselnosti, ki se kot delček stroja izogiba lastni avtonomiji. Prispevek bo Andersovo svarilno misel zoperstavil religijski preroški literaturi in nekaterim drugim sodobnim postmodernim apokaliptičnim diskurzom ter s tem pokazal na izjemnost in aktualnost njegovega dela.

Ključne besede: Günther Anders, jezik, apokalipsa, katastrofa, tehnika

            Jizhang Yi (KAN)

Dvoumnost tehnologije glede na resnico obstoja

            Prispevek preko Kierkegaardovega pojmovanja resnice in subjektivnosti premisli o sodobnih katastrofah, ki jih je povzročil človek. V Postskriptu je Kierkegaardovo veliko objokovanje to, da so se ljudje njegovega časa pogosto izgubili v spekulativni filozofiji in pozabili na to kaj pomeni biti človek. V skladu s tem Kierkegaard identificira resnico s subjektivnostjo. Je ob grožnji tehnologije to še danes aktualno? V prispevku se osredotočam na misel Güntherja Andersa o današnji katastrofi kot posledici človeškega delovanja v navezavi na Kierkegaardovo resnico kot subjektivnost, prevzemajoč držo, da ljudje dandanes tako zelo cenijo nove tehnologije, da se je skozi le-to izgubilo človeštvo.

Ključne besede: Kierkegaard, resnica, subjektivnost, Anders, katastrofa, tehnologija

            Dylan Ziegker (KAN)

Virtualna resničnost kot obstoj in komunikacija       

            Zlasti v luči nedavnega konflikta v Ukrajini je enostavno prepoznati kako je tehnološki napredek negativno vplival na obstoj človeštva in celo ustvaril mračni pogled, ki se navezuje na celotno uničenje življenja. Navkljub temu kolikor lahko tehnologija drastično spremeni objektivne realnost sodobnega življenja, pa ne stori kvalitativnih sprememb glede subjektivnih možnosti in zahtev človeštva. Vsak posameznik se odloči ali se bo na trenutni zgodovinski trenutek odzval z upanjem ali obupom. V prispevku trdim, da je splošno gledano tehnološki napredek zaznamovan z dvoumnostjo v navezavi na subjektivno resnico obstoja. Isti kos tehnologije, v našem primeru virtualna resničnost in grafične simulacije, omogoči tako grožnjo nadaljevanju obstoja kot tudi ponudi obetavna in nova sredstva obstoja in komunikacije.

Ključne besede: tehnologija, napredek, človeštvo, komunikacija, obstoj

            Bojan Žalec (SLO)

Resonanca kot temelj dobrega življenja in človečnosti

            Avtor v prispevku uporabi teorijo resonance nemškega sociologa Hartmuta Rose. Rosa je razvil celostno teorijo človekovega odnosa do sveta, ki ima različne razsežnosti: vertikalno, horizontalno in diagonalno. To teorijo je uporabil tudi za razvitje teorije dobrega življenja. V njej se Rosa ne osredotoča na vire, ki lahko zagotavljajo dobro življenje, ampak na odnose. Podlaga dobrega življenja so primerni odnosi. Njihov temelj je odnos resonance, nasprotje resonance pa je odtujenost. Če so odnosi slabi, dobro življenje kljub zagotovljenim dobrinam ni možno. Na to kaže tudi porast duševnih težav (depresije, izgorelosti) v sodobnih razvitih družbah gmotne blaginje. Avtor svojo tezo utemelji in osvetli še z drugih vidikov. Eden je naraščajoča družbena polarizacija povsod v svetu in odtujenost ljudi od politike. Naslednji vidik sta smisel življenja in bivanjsko upanje, ki temeljita na resonanci. Še en primer so sodobne tehnologije. Te imajo potencial za nevarno uničevanje resonantnih odnosov in osiromašenje komunikacije. Resonanca je temeljna človekova potreba in temelj njegove človečnosti. Človek se učloveči skozi resonanco.

Ključne besede: resonanca, odtujenost, Hartmut Rosa, smisel življenja, bivanjsko upanje, polarizacija