Paula Arizpe
Metafizika v razvoju volje pri Simone Weil

 

Existence is conceiving one´s entire life

before one´s self and directing it all

in a sense determined by the

will and with one´s labor¹.

V tem prispevku želim pokazati, kako je Simone Weil zgradila metodologijo odločanja in kako jo je razvijala v treh širših korakih:
A) Tehtanje in merjenje vrednosti, na katerih se gradijo te konstrukcije.
B) Način, kako so te vpletene v praktično odločitev.
C) Kako omejitve vsakega od korakov odprejo vrata do naslednjega koraka, kar posledično povzdigne RESNICO.

 

Urška Baloh

Antični anamnesis in ponovitev – v razmerju do ljubezni

 

Prispevek jemlje pod drobnogled problem spominjanja, kot ga je orisal Platon v svojih tekstih, da je spoznanje že v nas in se ga moramo le spomniti in spomnjeno ponavljati. Moderni človek ponovitve razume drugače, kot nekaj, kar lahko proizvede novo, ampak kako ga proizvede? Ponovitve tako razume Kierkegaard, antika ponovitve razume drugače kot posebno reinkernacijo duše oz. njeno remiscenco. Danes smo ljudje bistveno bitja eksistence, ki se sprašujemo, kako se prebiti skozi njo? Tukaj je potrebno izpostaviti G. Deleuza, ki ponovitev razume kot potlačitev in to postavi v kontekst razlike. Pri tem pojmovanju ni zanemarljiva Freudova dediščina misli, ko je opazoval svojega vnuka med igro.

Spoznanje, igra, obupno ponavljanje nekega dejanja, mar ni to vse eno samo hrepenenje, da bi našli ljubezen v svetu in svojem življenju?

 

Ključne besede: spominjanje, ponovitev, potlačitev, ljubezen

 

Igor Černe

Etična evolucija bivanja

 

(Esej o smislu biti)

Novodobni premislek o etičnem bivanju sodobnega človeka, vpetega v maksimalno nebrzdano slo po vseprežemajoči prisotnosti, všečnosti in narcisoidnosti neomajnih širin, je naloga, ki ji predhodi kolosalen premislek. Ta se ne tiče zgolj človekovega bivanja navzven, temveč in predvsem njegovega notranjega sveta, skritega pred vsakodnevnim pehanjem za posvetnimi stvarmi. Prav v tej notranjosti moramo poiskati temelj etičnega delovanja.

 

Ključne besede: premislek, notranji svet, etično delovanje

 

Cyril Diatka

Iskanje resnice pri Janu Patočki

 

Prispevek gradi na osebnem profilu češkega filozofa in misleca Jana Patočka. Večna življenjska uresničitev resnice je povezana s črkovanjem grške filozofije za sodobnega človeka. Koncept naravnega sveta kot raziskovalnega prispevka k tradiciji češke filozofije. Patočko zanima delo Komenskega. Te Patočkove pobude se približujejo osebnemu odnosu do izražanja nedemokratičnih mnenj in totalitarizma. To je povezano z njegovim osebnim odporom do totalitarizma. Ta dejstva so se bistveno manifestirala ob koncu njegovega življenja. Postal je brezpogojni zagovornik resnice, človečnosti in demokracije. Pri upiranju totalitarnemu režimu in obrambi resnice sprejme smrt na sokratski način.

Ključne besede: Jan Patočka, resnica, človečnost, demokracija, upor totalitarizmu, sokratska smrt

 

Abrahim H. Khan

Literarna ocena Dveh dob: leksikalni vidik

 

Kierkegaard je kot literarni kritik ocenil tri romane v navezavi na eksistencialne razmere v dobi sekularizacije. Te recenzije tvorijo poseben sloj znotraj njegovega korpusa ali Samlede Værker. Kierkegaardova ocena danskega romana Dve dobi je med tremi ocenami, objavljenimi kot En literair Anmeldelse, najbolj zgoščena. Glede na ton v obravnavi življenjskih pogledov bi jo lahko upravičeno jemali kot etično kritiko. Vendar tukajšnja študija tekst obravnava z leksikalnega gledišča; ugotoviti želimo namreč, če je besedilo pomembno za etično prakso in kako je nemara zanjo pomembno. V študiji se osredotočam na besede, uporabljene bolj ali manj pogosto.² Pričujoči esej glede na to razvija tri premisleke za boljše razumevanje samega teksta in ideje etične prakse. To se odvija v štirih fazah: 1) z oblikovanjem seznama izrazov, značilnih za besedilo, 2) z zarisom prostorskih dimenzij za povzetek besedila, 3) s konstruiranjem povzetka in 4) s prikazom tega, ali se povzetek nanaša na razumevanje etične prakse in na kakšen način se morebiti nanaša nanj.

 

Ključne besede: Dve dobi, leksikalno gledišče, etična praksa, razumevanje teksta

 

Tibor Mahrik

Odločitev umreti
 
Dva pomembna misleca svojega časa, S. Kierkegaard in J. Patočka, sta živela v drugačnem geopolitičnem kontekstu, oba pa sta radikalno pokazala svoje vrednote, stališča in poglede na družbene dogodke svojega časa. V študiji so predstavljeni nekateri vidiki njunih različnih filozofskih razmišljanj, etičnih okvirov in načinov izražanja nestrinjanja s potekom njune dobe, ki razkrivajo njuno skupno pripravljenost na najvišjo žrtev v imenu resnice in v korist družbe.

 

Ključne besede: Kierkegaard, Patočka, nestrinjanje z dobo, najvišja žrtev

 

Martin Beck Matuštik

Kierkegaard in »lažne novice«: Izenačevanje zasebnosti in komunikacije v dobi družbenih medijev

 

»Posameznik je kategorija, skozi katero se mora prebiti /.../ ta doba, vsa zgodovina, človeštvo kot celota« (Kierkegaard, 1962, 128).

V svojem vplivnem delu o Dveh dobah (1972) je Kierkegaard razgrnil enega prvih poskusov spoprijema z ogrožanjem zasebnosti in odprte komunikacije – z grožnjo, ki jo predstavljajo porajajoči se sodobni družbeni mediji. V ključnem pasusu z naslovom »Sodobnost«, posvečenem prvenstveno kritiki časopisja, izdajateljstva in tudi političnih združenj ter verskih kongregacij, je vpeljal izraz »izenačujoča komunikacija«. Če je mogoče pokazati, da se evropsko ameriški Zahod nahaja v situaciji, ki se izmika ključnim vidikom Kierkegaardove kritike – česa se lahko potemtakem naučimo ob njegovi obrambi edinstvenega posameznika (posamičnika), ki nasprotuje izenačevanju zasebnosti in komunikacije? Česa se lahko od Kierkegaarda naučimo v današnjem času, v dobi družbenih medijev?

 

Ključne besede: izenačujoča komunikacija, lažne novice, družbeni mediji

 

Miroslav Micov

Kaj ogroža zahodno civilizacijo?

 

Glavni cilj članka je podpreti odprto diskusijo o vzrokih nepravilnega delovanja liberalne demokracije glede na nezmožnost razumniške elite pojasniti določene pojave skozi kritično mišljenje. Članek je v glavnem osredotočen na natančno opredelitev zapostavljenih skupin ljudi (oziroma družbene manjšine), ki so stvarno in objektivno prepuščeni socialni podpori države (neaktivne skupine ljudi, starostniki, sirote itd.). Članek se ukvarja s vprašanjem, kako neracionalna in razširjena definicija zapostavljenih skupin ljudi lahko vodi k izvrševanju nevarne ideološke doktrine, ki je nezdružljiva z bistvom demokracije.

 

Ključne besede: nepravilno delovanje liberalne demokracije, kritično mišljenje, zapostavljene skupine ljudi

 

Uroš Milić

Kierkegaardova rotacija avtoritete

 

To, kar predlagam, je poskus ponovnega premisleka o namenu dvoumnosti v Kierkegaardovem opisu obstoja komunikacije kot boja. Dvoumnost se pretežno razume kot krhkost, negotovost, na kratko, način prikaza odnosa do transcendentnega neznanega. Kljub temu, da to drži, dvoumnost služi tudi kot način, kako Kierkegaard vrti eksistencialno topologijo, pri kateri se s pomočjo omejitve univerzalne (tj. svoje skupnosti) udeleži tega, kar Constantin Constantius poimenuje spoprijem v rokoborbi . Zato se osredotočam na naslednje tri vidike dvoumnosti. Prvič, dvoumnost lahko služi kot odhodna točka pri razumevanju načina, kako se Kierkegaard sooča z notranjostjo, tj. z religiozno sfero, z zunanjostjo, tj. z etično sfero posameznega obstoja, ki nenehno kroži znotraj univerzalnega. Drugič, glede na dejstvo, da je isti obtok, ki ga razumemo tudi kot kontinuiteto, prekinjen s posebnimi prekinitvami (tj. krizo), boj posameznika pušča kakovosten izraz, ki ga je mogoče pripisati načinu, kako Kierkegaard prepleta odnos med razpoloženjem in posamezno umestitvijo v univerzalnost. In končno, isti izraz postane sled človeškega obstoja, ki pripada komunikatorju v obliki etičnega klica: opazovati, komunicirati - ne s pristojnostjo, temveč z razlikovanjem. Predlagam, da se osredotočimo na to, kako se približujemo besedilom Kierkegaarda, kaj lahko razložimo z rotacijo poljščin, kar se lahko izkaže za koristno pri razumevanju različnih sestavin Kierkegaardove ambiciozne in predvsem komunikativne topologije. Tako se bom osredotočil na naslednja dela: Ali–ali (Kolobarjenje), Ponovitev, Pojem tesnobe in Bolezen za smrt.

 

Ključne besede: ponovni premislek, dvoumnost, boj, eksistencialna topologija, rotacija poljščin

 

András Nagy

DELA SOVRAŠTVA: Srednjeevropsko napačno branje Kierkegaarda v Treh dobah

 

V svojem prispevku se osredotočam na polemike, ki so nastale ob srednjeevropskem branju ali "napačnem razumevanju" Kierkegaarda zaradi zgodovinskega in političnega konteksta regije v času, ko je Kierkegaarda spremljalo več pomembnih madžarskih intelektualcev. »Prva doba« v tem procesu je bila predrevolucionarno desetletje 1900-ih, ko se je peščica mladih madžarskih intelektualcev strastno zanimala za danskega misleca (tako imenovani »nedeljski krog« okrog Georga Lukacsa³). Enak postopek se je kasneje zaključil v zelo paradoksalnem "skoku vere", ki je izšel iz nerešenih sporov buržoazne družbe neposredno v komunizem (Lukács se je odzval na Kierkegaarda,⁴ ko se je leta 1918 pridružil komunistični stranki).

»Druga doba« je bila čas institucionalizirane revolucije, ki je na Madžarskem leta 1919 za kratko prerastla v komunistično republiko⁵ v celoti totalitarnega sistema, nato pa se je končala zaradi posledic politične krize. Lukács in del njegove skupine se je nato znašel v Berlinu in nazadnje v ZSSR, da bi bili od blizu priča strukturi in delu stalinizma, ki temelji na strahu, sovraštvu in pomanjkanju individualnosti. V tem času je Lukács Kierkegaarda opredelil kot »predhodnika« dekadentne buržoazne filozofije, ki je kljub svoji »subjektivni poštenosti« utrla pot drugemu sovražnemu totalitarnemu sistemu, nacizmu.⁶ Lukacsovi argumenti so temeljili na istih virih, ki jih je uporabil tudi pred tem in jih je razlagal v svojem Razkroju razuma⁷.

Počasna in protislovna konsolidacija komunistične vladavine v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, hkrati z marksistično "renesanso" v Zahodni Evropi in z eksistencialno interpretacijo Kierkegaardovega opusa v srednji Evropi, je odprla pot za zmerno politično oporečništvo, ki ga je posredno navdihnil Kierkegaard. Na Madžarskem so člani tako imenovane Lukacseve šole igrali zelo pomembno vlogo v tem procesu,⁸ podobno kot pri politični fermentaciji, s podpisom peticije v podporo Listini 77. Medtem ko so zagotovili filozofsko podlago svojim političnim pogledom, so bili izgnani z Madžarske. Obenem je Kierkegaarda komunistična kulturna politika »rehabilitirala« predhodnih obtožb, pri čemer se je poudarek pomaknil na interpretacijo mladega Lukácsa. Vendar pa se tokratno razumevanje danskega misleca ni osredotočilo na njegove teološke spise in zanemarjalo njegove skladno izražene politične poglede, ki so bili nedvomno neprimerni za proces demokratizacije.

Posledice napačnih interpretacij in napačnih predstavitev pa so postale del naše intelektualne preteklosti, ki se je zrcalila v Kierkegaardovih spisih.

Bogomir Novak

Vprašanje ljubezni v dobi simulakra

Motto d' une poeme: que reste – t – il de l' amour? (Charles Trenet)

Primerjava Kierkegaardove zastavitve ljubezni z današnjimi družbeno-ekonomskimi tendenca mi je čedalje bolj dihotomična, kar smo pokazali v posebni tabeli. Zaradi značilnosti družbe simulakra (Baudrillard, 1999) se še nadalje oddaljujemo od Kierkegaardovega postulata 'ti moraš ljubiti'. Zastavitev agapične ljubezni sv. Pavla gradi mostove med ljudmi, sebično erotična, posesivna, pompozna, preračunljiva, ki v svetovnem erotizmu prevladuje, jih pa ruši. Kierkegaard sprejema lutrovsko predpostavko absolutne odgovornosti za svojo vero v Boga, ki je ljubezen. Od sebične, posesivne, prekarne, všečkane ljubezni na koncu ne ostane ničesar, od agapične pa vse. Današnje konzumno zapravljivo obdobje še poudarja poplitvenost t. i. estetske zavesti brez duha, kar pomeni, da je brez duhovno ozaveščenih in versko transformiranih osnovnih človeških paradoksov.

Agapična ljubezen je požrtvovalna, darežljiva, uvidevna, poslušna, izhaja iz neizmernega bogastva dobrote, lepote. Noben poraz je ne razbije, nobena nesreča je ne odvrne od sebe. Je iznajd ljiva, ker na vsako negacijo najde afirmacijo. Je čista, ni grešna. Je naporna, ker terja samovzgojo za vzdržljivost (Novak, 2017) in molitev za nenehno potrpežljivost. Nasprotno pa danes prevladuje spletkarska proizvodnja (Urbančič, Komel, 2017), plutokratsko kopičenje materialnega bogastva in zunanje moči na eni strani in poglabljanje revščine na drugi. Names to ikon so samo bežne vizualne podobe, namesto podarjanja drugemu oz. bližnjemu je blagov no-denarna menjava. Krematistični model z nepravičnim zadolževanjem vseh dežel je nekro filni krematorij za (zahodno) civilizacijo (Gržan, 2016).

Kierkegaardova Dejanja ljubezni so v svoji pogumni nedorečenosti smisla spodbuda za mišljenje nedosežene celovitosti človekovega sobivanja v svetu, ker so se pojavile nove koruptivne ovire za njihovo uresničitev. Berejo se kot pozitivna utopija. Papež Frančišek je utrl nekaj odločnih korakov k avtentični drži kristjanov. Le 's plavanjem proti toku' dosegamo strastnost duhovnega življenja vis a vis hipokriziji nesmisla.

 

Ključne besede: agapičnain erotičnaljubezen, simulaker, smisel, potrošništvo

 

Iztok Osojnik

Johannes Climacus, De omnibus dubitandum est in vprašanje etike banalne literature

 

Vprašanje etike (svoje) literature bom razvil na ozadju Kierkegaardove teze, da je „vsaka sistematična veda, ki je brez interesa, tu brez pomena“. (22) Govoril bom o svoji povprečni in nezanimivi literarni produkciji, ki jo je mogoče označiti kot ne-dogodek („skok na praznem mestu vere brez vere“), ki ga spodnese naslednji Kierkegaardov paradoks iz navedenega spisa: „Ko se idealnost in realnost stakneta, pride do ponovitve. [Namreč] ko na primer v trenutku nekaj zagledam [zapišem], se priglasi idealnost [zavest] in ti razloži, da je to ponovitev.“ (23) Torej ponovitve ni. Ponovitev je zgolj idealna, dogodek sam pa odpre nekaj neponovljivega, enkratnega. Tisto, kar se ponavlja, je ta nemožnost ponovitve istega. „“V resnici je tako, da ni ponovitve.“ (prav tam). Tisto, kar se ponavlja v pomenu, pri Nietzscheju označenem z večnim vračanjem enakega, je to ponavljanje neistega dogodka kot nedogodka istega. V tej luči postane smiselno tudi moje ustvarjalno delo. Njegova povprečnost in nezanimivost (za drugega) je prav tak ne-dogodek istega povprečnega in nezanimivega, ki se nikoli ne ponavlja kot isto, ni pa mogoče zgrešiti, da se ponavljata njegova povprečnost in nezanimivost, ki ju lahko kategoriziramo v območje realnega pri Kierkegaardu. Gre za nekaj, česar dvom kot „začetek najvišje oblike bivajočega“ ne doseže, torej se lahko vprašam, kam je potemtakem mogoče locirati moje etično ustvarjalno delovanje. Ali aktualizacija določenih virtualnih možnosti zadostuje, da takemu izdelku pripišemo vrednost literarnega produkta? Je kristalizacija pogojev in prvin, ki jih individualizira literarni postopek, sama po sebi kot pojav dovolj, da lahko govorimo o etiki literature kot etiki tistega delovanja, ki ustanavlja svet v njegovem postajanju kot bitnem (Seyn), v stiku/ne-dogodku z „realnostjo“/ Realnim, kot o nekem samopostajajočem, samobitnem delovanju, ki ne vzbuja dvoma ali bolje, je onkraj vsakega dvoma, saj je tudi v veliki meri onkraj zavesti oziroma tistega, čemur bi rekli sistematizirana veda? Zavedajoč se, da šele s tem prihaja do moje subjektivizacije/individuacije kot pesnika in človeka. Morda je tu treba odpreti tudi razsežnost celovite umnosti v dogodku tehničnega horizonta (ustvarjalnega) postopka. Povprečnost in nezanimivost kot značilnosti mojega dela potemtakem opozarjata na banalnost simbolizacije (označevalca), na zgolj golo obstojnost v toku postajanja, ne pa tudi na najvišjo obliko bivanja in njene predpostavke (pomene, vrednosti). Etika banalne literature se kaže v tem: Ne popuščati glede nezavednega dela. Literatura je poiesis, ustvarjanje, oresničevanje. Je dogodje biti in s tem ne-dogodek. “Umetnost pripada v dogodek (Ereignis). Na ozadju povedanega je mogoče dojeti vso težo slavnega izreka Samuela Becketta iz Worstward Ho: „Poskusiti znova. Spodleteti znova. Spodleteti bolje.“ Drugje piše: “Govoriti moram, ko nimam nič za reči, samo besede drugih”. V Neimenljivem doda: “Jaz bom? Tišina bo, kjer sem jaz? Ne vem, nikoli ne vem: V tišini, ki je ne poznaš. Nadaljevati je treba, ne morem nadaljevati, nadaljeval bom.” Beckett se spopada z molkom, vrti se okoli tišine besed, tišine, ki je ni mogoče ubesediti. To zahteva nujnost nujno banalnega ubesedovanja. Lyoatard nekje govori o “prikazljivi neprikazljivosti”. “Ta tišina [besede] je Realno, kolikor se upira simbolizaciji v jeziku, in vendar je tisto, kar uokvirja simbolno prej in potem. Lacan za notranje izločeno naravo tega Realnega uporabi neologizem 'ekstimno',” Ekstimno je odgovor na hermenevtično vprašanje o etiki v literaturi, na vprašanje o dogodju literature kot darežljivosti biti (Urbančič), o nezavednem delu kot meta-etičnemu (Badiou) literature ne v njeni estetičnosti niti v njeni moralnosti (niti ne v religioznosti, skoku vere, kakor bi nadaljeval Kierkegaard), ampak v njeni “ekstimnosti”, v tišini/prepadu gole biti.

 

Ključne besede: banalnost, povprečnost, nezanimivost, ne-dogodek, ekstimnost, nezavedno delo, ne-uspeh, meta-etični skok, dogodje, poiesis, darežljivost

 

Peter Kovačič Peršin

Življenjski etos Edvarda Kocbeka

 

Edvard Kocbek je danes priznan kot pesnik in mislec, ki je najgloblje zaznamoval duhovno in družbeno življenje slovenskega naroda v 20. stoletju. Izšel je iz mladinskega prenovitvenega gibanja, ki ga je po 1. svetovni vojni ustanovil italijansko nemški teolog in filozof Romano Guardini, da bi po vojni katastrofi vzpodbudil evropsko mladino za oblikovanje nove družbe sožitja in socialnega reda. Ob svojem študiju v Parizu je prijateljeval s francoskim personalistom Emmanuelom Mounierjem, ki je bil izrazito socialno usmerjen in je razvil teologijo angažirane vere. Pred začetkom 2. svetovne vojne se je Kocbek pridružil krščanskim socialistom, ki so skušali povezati levi politični blok za obrambo pred fašizmom in nacizmom. Po okupaciji Jugoslavije so te sile ustanovile koalicijo za boj proti okupatorju Osvobodilno fronto slovenskega naroda. Postal je član ilegalnega vodstva slovenskih partizanov, od leta 1943 pa član Titovega vodstva jugoslovanskega partizanskega odpora. Kot kristjan in dosleden zagovornik demokracije je prihajal med vojno in posebej po osvoboditvi v spor s Komunistično partijo, ki je uvedla revolucionarni teror. Kot eden voditeljev osvobodilnega boja in socialne revolucije je vztrajno zahteval posebno moralno higieno revolucionarjev in zavračal komunistično držo, ki je človeka spreminjala zgolj v funkcijo razrednega boja in je zavračala osebno moralno držo in odgovornost. Kakor je sam zapisal, je želel kot kristjan pričevati za moralno držo osvobodilnega boja prav v srcu revolucije. Po letu 1952 mu je partija onemogočila politično delovanje in za dve desetletji preprečila tudi objavljanje poezije ter vsakršno javno nastopanje.

Kocbekova filozofska refleksija je glede na njegovo udeležbo v socialni politiki in revoluciji osredotočena na vprašanje etosa. Kot personalist je izhajal iz stališča, da je le oseba, se pravi etično delujoči posameznik sposoben udejanjati osebno in družbeno svobodo. Svobodo pa je razumel kot utelešenje človekove izvorne suverenosti. Kot kristjan je videl v dejstvu inkarnacije osnovno gibalo duhovne in moralne evolucije človeka. Človek z inkarnacijo svojega duha v snovnost in zgodovino prerašča determinizme, tudi lastni egoizem in se odpira za sobivanje s sočlovekom, da prevzame odgovornost za drugega in za svet. Njegova etična maksima se glasi: Sem, kolikor sem z bližnjikom, in imam, kar mu dam. S tem človek prerašča svojo biološko in zgodovinsko detrminiranost in se odpira duhovni uresničitvi svojega bitja v transcendenci. Etos angažirane vere zahteva še posebej od kristjana, da se v celoti preda zgodovinskemu angažmaju za sočloveka in skupnost. Ob koncu svojega življenja je spričo nastajajoče krize vrednot, upadanja socialnega čuta, ponižanja človeka zgolj v predmet uporabe in uničevanja naravnega okolja zapisal lucidno spoznanje: »Etika, ki nas bo rešila, je etos medčloveške solidarnosti. … Ta je veliko več od družbene pravice in verskega moralizma.«

 

Primož Repar

Slabe in dobre vesti: ZAOBRAT SAMOPOZABNE LJUBEZNI. Kako z bližnjim?

 

Prispevek poskuša napotiti vprašanje razpetosti med eksistenco in prakso v premislek bivanjskega zaobrata k Salighed, oziroma udejanjanju edinstvenosti posameznika v skupnosti. Za to globinsko revolucijo v sebi, ki lahko sproži tudi dejansko etično prenovo družbe, potrebuje posameznik pogum za dejanje, da se po-novi. Bližnjik je vselej ta posamičnik pred menoj, s katerim sem v razmerju. Odnos do absolutno drugega izgrajuje zmožnost bivanjskega zaobrata, kjer skupnost vselej nastaja v vsakokratnem odnosu s konkretnim bližnjim. Prispevek tu išče presek med Kierkegaardom, Nietzschejem in Dostojevskim.

 

Ključne besede: slabe in dobre vesti, bivanjski zaobrat, ponovitev, konkretni bližnjik

 

Janko Rožič

FENOMENOLOGIJA PROSTORA

 

Upati si in za hip izgubiti tla pod nogami, ne upati si in za vedno izgubiti sebe

Soren Kierkegaard

Arhitekt in esejist Janko Rožič bo predstavil posebne poglede in vpoglede v prostor na primeru Ljubljane in Škocjana na Krasu, dveh krajev, v katerih že vrsto let poteka filozofski simpozij Miklavža Ocepka, avtorja knjige Zapuščeni svet. V spomin na prijatelja in filozofa se bo arhitekt spraševal, zakaj se nam zdi, da je svet zapuščen? Nas še vedno drži posebno prostorsko razpoloženje, ki je vzniknilo po prvi in se še bolj razširilo po drugi svetovni vojni? Freud in Heidegger, dva samonikla misleca 20. stoletja, sta ga opredelila s pojmom »unheimlich« - nedomače, tuje ... Je v 21. stoletju vendarle mogoče preseči ne samo pojem, temveč tudi to prostorsko razpoloženje?

 

Risto Solunčev and Trajče Stojanov

Eto-poetika in antipolitični anarhizem

Foucault je v poznih predavanjih izpeljal koncept etopoetike kot čistega ustvarjanja lastnosti samega sebe, ki je divergenten proces, ki je v nasprotju z glavno samoproizvodnjo v zahodni civilizaciji: eksternalizacijo sebe v diskurzivno formacijo kot obveznost do resnice. Etopoetika je ravno nasprotna energija, kot internalizacija zunanjih diskurzov kot stvar umetniškega ustvarjanja. Po mnenju avtorjev je Foucault popolnoma Kierkegaardov mislec, ki uporablja enake Kierkegaardove tropske vrste, da izrazi samozavedanje sebe kot ne-sistematične prakse. Samo-artizem je zavrnitev, da bi prešli v "transcendenco", kjer je moč transcendentalnega reč, ki pogojuje videz subjekta. Edina ontološka imanenca je epistemološko polje moči in države, v kateri smo zoženi na javno stvar in transparenten jaz, samo-za-državo. Ampak, ali ima tu postmodernistična umetnost kakšen politični pomen (podlago za program ukinitve države) ali pa je le doksologija, nepomemben zasebni projekt, to je v sensu strictu podrobnost strukturne arheologije? V obeh pogledih govorimo o "ontološkem plesu Absoluta" (Levinas), in to je notranji hegeljanski koren postmodernističnega samartizma kot negacije. Politični postmoderni anarhizem je nemogoča naloga. Kot upor in odpor se postmodernizem nenehno obrača v vednost države kot hegeljanskega imanentnega Boga in se ponovno vzpostavi kot trenutek istega eposa, istega sistema.
Toda v Kierkegaardovi filozofiji obstaja globoka zaskrbljenost zaradi ustvarjanja subjektivnosti in potrebe po povezovanju s transcendenco. Kierkegaard išče pomen subjektivnosti iz imanence, kot popolnoma deontološkega iskanja Absoluta. "Samost je razmerje, ki je povezano s seboj." Samost je sinteza končnosti in neskončnosti ", ki je v odnosu do sebe in katere naloga je postati samolastno bitje, ki bi ga lahko dosegli le z Bogom ". To je utemeljevanje obstoja v drugem obstoju, toda obstoj, ki odpira perspektivo za absolutno samozdravljenje, stvaritev, ki je ni mogoče omejiti z nobenim sistemom morale in reprezentacije. Ta radikalni koncept etopoeze, ki izkrivlja imanentno ontologijo sveta, je osnova za protipolitični anarhizem, ki se lahko izpelje, če uporabimo kierkegaardovsko radikalno razmišljanje.

 

Pia Søltoft

Søren Kierkegaard in romantična ljubezen

 

Namen tega prispevka je dvojen. Uvesti in utemeljiti Kierkegaardov pojem ljubezni in ta pojem povezati z romantiko ter pokazati, da Kierkegaard pozna zelo edinstven način opisa ljubezni kot dvojne zavezanosti potrebi, ki ga odmakne od napete izbire med erosom in agape. Za Kierkegaarda je ljubezen ena. Pokaže se kot strast. Toda ta strast ima veliko oblik in to oblik, ki kažejo različne načine ljubezni: starševska ljubezen, zaljubljenost, prijateljstvo, ljubezen do sebe in ljubezen do bližnjega. Kierkegaardu način, kako ljubiš, določa, kdo si in v tem smislu sta antropologija in ljubezen zelo močno povezana.
Prispevek je razdeljen na pet delov. Najprej podaja kratek opis Kierkegaardovega pogleda na romantiko, njegove naklonjenosti in nesoglasja z njo. Drugič, predstavlja Kierkegaardov lastni pojem ljubezni, ki deloma obravnava Platonov pogled na Eros kot strast, deloma temelji na biblijskih opredelitvah ljubezni z začetka Janezovega in Matejevega evangelija. Tretjič, Kierkegaardov pojem ljubezni predstavljam kot dvojno potrebo po ljubiti in biti ljubljen. V četrtem delu bom predstavila Kierkegaardov pojem ljubezni kot prednostne ljubezni. In končno, v petem paragrafu bom obravnavala Kierkegaardov pogled na ljubezen do bližnjega.

Ključne besede: pojem ljubezni, romantika, strast, ljubiti in biti ljubljen, ljubezen do bližnjega

 

Igor Tavilla

Revolucionarni Bog. Nekaj opažanj ob Kierkegaardovih Dejanjih ljubezni

 

Prispevek primerja družbeno revolucijo z notranjo revolucijo.Kierkegaard v času, ko sta K. Marx and F. Engels pisala Manifest komunistične stranke (1848), objavil Dejanja ljubezni (1847),⁹ ki jih imamo lahko za njegov religijski Manifest.¹⁰ Gre za nadvse pomenljivo primerjavo, ki jo lahko po mojem mnenju še poglobimo. Ob podrobnejši preučitvi se izkaže, da so pravzaprav tako Marxova kot Kierkegaardova dela priporočala revolucijo. Toda medtem ko ima Marxov Manifest opraviti z družbeno revolucijo, predloži Kierkegaard v Dejanjih ljubezni notranjo revolucijo, revolucijo srca.

Ljubezen do bližnjega: najgloblja revolucija – Za izhodišče bom vzel četrto razpravo druge serije, katere naslov povzema navedek iz Prvega pisma Korinčanom – ljubezen ne iščesvojega.¹¹ Skoznjo se namreč v celoti razkrije Kierkegaardova biblična perspektiva.

 

Dietmar Tauchner

DEŽNE KAPLJE V VINSKEM KOZARCU

 

haikai wa atarashimi wo motte inochi to zu
haikai uspeva v svoji obnovi

V tem eseju, ki temelji na predavanju na prvem mednarodnem haiku simpoziju
Avstrijskega haiku združenja, na Dunaju, 2014, avtor opisuje, kako je japonski haiku
skozi stoletja doživel več inovacij.

Cvetka Tóth

Filozofska teologija Paula Tillicha

Staro vprašanje odnosa med filozofijo in teologijo naj bi pomenilo filozofsko teologijo Paula Tillicha. To nenavadno ime bolje opisuje kot središče svoje misli in dela, ki se imenuje "na meji med filozofijo in teologijo". Njegov koncept aktualne metafizike predstavlja točko, v kateri sta filozofija in teologija enaka.
V prispevku s filozofsko teologijo Paula Tillicha so analizirani nekateri vidiki njegove filozofske teologije, zlasti pomen povezanosti s pojmom časa. Resnično bitje ali končno dobro je proces samorealizacije znotraj in nad časovnim obstojem. Čas se razume kot kairos, pravi, kvalitativni čas v primerjavi s formalnim, količinskim časom. Za Tillicha je pomen zgodovine na podlagi koncepta kairosa neizogibna odgovornost za zgodovino, odgovornost, ki temelji na zavesti o večnem. Za filozofijo zgodovine kairosa v svojih splošnih in specifičnih vidikih je vsaka točka v zgodovini prelomna, kjer večno razsoja in spreminja časovno.

 

Ključne besede: protestantizem, metafizika, filozofska teologija, filozofija religije, kairos

Ciprian Turčan

Ideja avtentičnosti v sodobni družbi

 

Bodi ti sam, je razširjeni slogan (post) moderne kulture, ki slavi imperativ individualne samorealizacije. S formalnega vidika je ideal avtentičnosti nedvoumen in razumljiv, vendar je bistvena težava pri določanju njene vsebine. V razmerah radikalnega etičnega pluralizma in prednostnega moralnega subjektivizma se zdi, da je njegova zahteva popolnoma upravičena. Po drugi strani pa ta ideal ostro nasprotuje hedonističnemu in potrošniškemu značaju sodobne družbe, kar ožigosa pristnost posameznika in omejuje njegovo samouresničevanje na ekonomski vidik potrošnje. S tega vidika ni presenetljivo, da se v diskurzu avtentičnosti pojavijo nekatere zmede, protislovja, deformirane in degradirane oblike tega ideala. Namen prispevka je oblikovati etični ideal avtentičnosti človeškega obstoja kot etično vprašanje dobrega življenja v razmerah sodobne pluralne družbe in poudariti potrebne posledice za uresničitev idealov človekove pristnosti v moralnih in političnih pogledih.

Ključne besede: človeška verodostojnost, dobro življenje, pluralna družba, uresničitev etičnih idealov

Andrej Ule

O etiki za sedanji čas

Tema tega sestavka je, kako naj deluje človek v sedanjem času, ko ni trdnih oporišč za moralne premisleke in izbire. Temeljna dilema sodobnega človeka je množica izbir, ki na videz širijo prostore svobode in krepitev anonimnih nadzornih mehanizmov, ki zožujejo te prostore svobode. Navezujem se na Kierkegaardova razmišljanja o »sedanjem času«, ki je za Kierkegaarda bistveno različen od »časa revolucije« (the Age of revolution). Zlasti je pomembna Kierkegaardova kritika medijev kot glavnih opor vsesplošne »izravnave« ljudi to je odsotnosti značaja in resnične odličnosti ter javnosti kot generalizirane zavisti. To kritiko lahko prenesemo v sodobni dobo digitalnih medijev. Kako naj se posameznik danes upre tem močem vsesplošne izravnave, nadzorovanja in manipulacije, ki spodnašajo tudi zmožnost subjekta za eksistencialno pristnost. Zdi se, da moramo poiskati drugačni zorni kot gledanja na probleme, ki presega subjektivizem, objektivizem in intersubjektivizem. V sestavku predlagam odpiranje človeka v medbitnost, to je v odnosno pojmovanje človekovega bivanja. Gre za ozaveščanje čutno prezentne in duhovne sopripadnosti, ki spobuja dejavno sočutje in ljubezen.

Ključne besede: Kierkegaard, sedanji čas, izravnava, nadzorovanje, medbitnost, dejavno sočutje

Bojan Žalec

Kierkegaard in nasilje

 

Avtor oriše pojasnitev izvora nasilja, kakor jo lahko izluščimo iz Kierkegaardovega opusa. Osrednji pojmi te pojasnitve so tesnoba, greh, božji klic, upiranje identitetni spremembi in tudi množica. Na tej podlagi avtor Kierkegaardovo razumevanje nasilja poveže z razumevanji nasilja, ki so jih podali nekateri drugi misleci, posebno Girard, in ga (tako) umesti v širši okvir (eksistencialistične in fenomenološke) hermenevtike nasilja.

 

Ključne besede: nasilje, tesnoba, identitetna sprememba, Kierkegaard, Girard, hermenevtika nasilja