ABSTRACT
A new oiconomy of relationships has to have as its basis the actualized self. And philosophizing after Kierkegaard means helping to reveal and understand the boundary of existence that is implied by presupposing love in the other, or to accept as a possibility an incommunicable suffering connected with standing alone or above the universal.
Keywords: new oiconomy of relationships, actualized self, Kierkegaard, individual, universal
Danes je že tako težko govoriti o vlogi filozofije v življenju posameznika ali družbe, kaj šele o tisti iz daljnega devetnajstega stoletja. A ko gre za Sørena Kierkegaarda, je v času, obsedenem s trgom, ali nič kaj bolje v gibanjih, ujetih v taboru tržnih nasprotnikov, nujno treba razmišljati v duhu tega danskega misleca, če to hočemo ali ne. V nasprotnem primeru bo novi krasni svet ne le fikcija, ampak bo v še globljem smislu, kot si je to zamislil Huxley, ideja proizvodnje in potrošnje prevzela človeka in iz njega naredila stroj, ki celo verjame v svojo svobodo, deluje pa po zakonitosti tega, kar odvzame vse, čemur bi pripisovali pri polni treznosti dostojanstvo človeka. Ob dvestoletnici rojstva tega samosvojega misleca z daljnega severa ni dovolj prirejati znanstvena srečanja, njegova misel bi morala prodreti v vse vrhove, ki danes odločajo o usodi človeštva. Vrhove pa v družbi, ki bi jo Kierkegaard pogosto upravičeno preziral, oblikujemo vsi mi. Zato so njegove preroške besede o ‘don Juanih’ ali o ‘pruskih uradnikih’ bolj kot neko priporočilo zahteva po novem premisleku vseh, ki jim je kaj mar za človeka in njegovo dostojanstvo. Namen treh pričujočih razprav v najširšem smislu povzema Jakub Marek, eden izmed treh avtorjev pričujočega dela: »Proučujemo njegovo delo, da bi razumeli celoto, proučujemo njegovo življenje, da bi razumeli njegovo sporočilo.« Trije dobri poznavalci del in življenja Sørena Kierkegaarda, že omenjeni profesor s Karlove univerze v Pragi dr. Jakub Marek, profesor z Univerze Konstantina Filozofa iz Nitre na Slovaškem dr. Roman Králik in naš najboljši poznavalec in prevajalec danskega filozofa dr. Primož Repar, poskušajo vsak s svojega vidika pokazati na moč te ‘stare’ misli za sodobnega, v demokraciji uspavanega posameznika. Nova oikonomia odnosov ne more brez temeljne vrednosti, ki jo lahko da samo sebi zvest posamičnik. Ne gre le za vsakdanje odnose, gre tudi za družbo, za politiko, ureditev sveta, v katerem živimo, kot zaključuje svoj prispevek Primož Repar: »Perspektivo prakse, ki je teoretično deklarirana in praktično potlačena, je treba obrniti iz tega obupa v pričakovanje, politični program pa ni njena predpostavka, čeprav seveda ostaja odprta možnost, kot življenje samo, ki se ga ni mogoče polastiti.
Ko Goran Starčević, zastavlja vprašanje o nalogi mišljenja v ustrojenem svetu, si to nalogo seveda zastavlja sam, zastavlja jo samemu sebi, kot tistemu, ki premišljuje filozofsko, pa tudi bralcu seveda, saj pisec nikogar ne izvzame. Ko odpira vprašanje komunikacije brez ekonomiziranja in etike brez normiranja, se postavlja v bran temeljne človečnosti, ki je danes deteritorializirana. Razpršena, razcepljena. Raztresena kot drobni pesek po puščavi, dokler ga ne zavrtinči. A se na ta način lahko tudi gverilsko skriva. Reakcija na to sproži vključevanje, ki je brezpogojno, analogijsko negativ tistemu »izključevanju iz shodnice«. Zaobjame vse, ni pripadniška, ne sprejema samo »kroga«, terja temeljno novo etiko, ki bo eksistencialna in se upira vsej tradiciji, kljub temeljnemu izročilu, iz katerega se napaja. Starčević pravi: »Zato se Aristotelova etika kot politika prijateljstva poraja v obliki svojevrstne teorije ter pristajanja na zgodovinsko resničnost demokratičnega polisa; v ontoloških predpostavkah izhaja iz ideje množice in kontingence, namreč skupnosti, urejene na podlagi modela enakopravnega odnosa med 'dobrimi in med seboj podobnimi v kreposti'. Vendar ostaja ta etika izključujoča, saj ne zaobjame tistih, ki niso včlenjeni v krog ali ethos prijateljstva. Njeno mejo določa ravno to, da je zamišljena kot gola protiutež Platonovemu oktroiranju ideje skupnega dobrega. Če je Platonova filozofija človeka kot posameznika povsem podredila normativizmu in splošnosti, se Aristotelova filozofija ni znala in niti mogla sklicevati na univerzalne pravice človeka kot državljana.« Človek je oseba in državljan. V obeh poljih se mora naučiti znati postaviti zase. Da bi lahko postal odgovoren posameznik v družbenem prepletu odnosov, ne sme pobegniti pred sabo in ne sme dopustiti, da bi mu bil odvzet njegov subjektivni čas. Kierkegaardov sodobni nomad, današnji Abraham, je subjektivni mislec, ki dvomi tako globoko, da strast tega dvoma prevrta njegovo osebnost, da vse globlje prepoznava skrivnostno paradoksalnost lastne eksistence.
COMPTE RENDU
La question centrale du livre oscille entre le geste et le pathos au sens d’une allocution. L’oeuvredérive de la situation concrčte de notre temps. Il s’agit d’un engagement, exigé par le choix existentiel fondamental de l’individu dans l’esprit de la nouvelle oeconomie des relations et de la question du proche dans le retour existentiel. Ici, l’oeuvre se réfčre ŕ la définition de révolution existentielle, donnée par Václav Havel.
Mots-clés : geste, pathos, makoto, distance, nouvelle oeconomie, proche, révolution existentielle
POVZETEK
Nova oikonomia odnosov mora temeljiti na dejanskem jazu. Filozofiranje po Kierkegaardu nam lahko pomaga odkrivati in dojeti mejo tako pojmovane eksistence s predpostavljanjem ljubezni pri drugem, oziroma sprejeti možnost neizrekljivega trpljenja, ki je povezano s tem, da posameznik stoji sam oziroma nad občim.
Ključne besede: nova oikonomia odnosov, dejanski jaz, Kierkegaard, posameznik, obče
POVZETEK
Osrednje vprašanje knjige se giblje med gesto in patosom v smislu nekega nagovora. Prispevek izhaja iz konkretne situacije današnjega časa. Gre za angažma, ki ga zahteva temeljna eksistencialna izbira posamičnika v duhu nove oikonomije odnosov ter vprašanja bližnjika v eksistencialnem preobratu. Prispevek se tu naveže na opredelitev eksistencialne revolucije, kot jo oriše Václav Havel.
Ključne besede: gesta, patos, makoto, razdalja, nova oikonomija, bližnjik, eksistencialna revolucija